VDS sodba Pdp 666/2005

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevala slabše rezultate uspešnosti tožnika v primerjavi z rezultati (obsegom prodaje) njegove sodelavke, ki je delala na enakem delovnem mestu prodajnega zastopnika, ne daje podlage za zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (ob sicer izkazanem poslovnem - ekonomskem razlogu) redno odpovedana iz razloga nesposobnosti, niti ne daje podlage za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izboljšani rezultati poslovanja v času po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ko je tožena stranka dobila novo stranko in odprla nova tržišča, ne dokazujejo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati ekonomsko stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa ekonomskega stanja po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi :

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi :

"1. Razveljavi se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.8.2003,

izdana s strani direktorja tožene stranke, s katero je tožeči stranki prenehalo delovno

razmerje z dnem 29.10.2003.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29.10.2003

in da še traja, zato mora tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od

29.10.2003 dalje do vrnitve nazaj na delo pisati kot delovno dobo v delovno knjižico in

za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče

nadomestilo plače s poprejšnjim odvodom vseh davkov in prispevkov, tako kot če bi

delala, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, v roku 8 dni pod izvršbo."

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka."

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29.8.2003, izdano s strani direktorja tožene stranke, s katero je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje z dnem 29.10.2003 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 29.10.2003 in da še traja, zato mora tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 29.10.2003 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati pripadajoče nadomestilo plače s poprejšnjim odvodom vseh davkov in prispevkov, tako kot če bi delala, vse z zmanjšano za delovno dobo in plače, kot jih je v vmesnem času zaposlitve prejela od drugega delodajalca, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. odstavek 2. točke izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače (delovno dobo in plače z odvodom davkov in prispevkov za celoten čas od odpovedi do ponovne zaposlitve pri toženi stranki), je zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 147.840,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo (njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče izvedene dokaze napačno presodilo in naredilo napačne zaključke. Ugotavljalo je dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, hkrati pa ni ugotovilo oz. ni obrazložilo bistvenega dejstva, zakaj zaključuje, da poslovni razlog ni podan. Tožnikovega slabega dela (neizpolnjevanje ciljev glede obsega prodaje) tožena stranka ni opredelila kot odpovedni razlog nesposobnosti niti ni tega uveljavljal tožnik kot razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je kršilo razpravno načelo. Ker strankam ni bila dana možnost, da bi se do takega dejstva, kot ga je razumelo sodišče, opredelile, je bila izdana nepravilna sodba. Tožena stranka je predložila listine, ki so izkazovale obseg prodaje (tožnikova 40 % realizacija plana), zato da bi pojasnila, zakaj je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku, ne pa delavki, ki je prav tako opravljala delo na delovnem mestu prodajalec za področje institucionalne higiene in pralnic za področje zahodne Slovenije. Primerjava delovnih rezultatov je bila zgolj kriterij za odločitev, kateremu od primerljivih delavcev naj odpove pogodbo o zaposlitvi. Neizpolnjevanje plana prodaje ni bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj plana v tistem obdobju ni dosegal skoraj nihče izmed prodajalcev, in sicer iz objektivnih razlogov - zaradi zmanjšanega povpraševanja po izdelkih na trgu. Delo je bilo potrebno racionalizirati z zmanjšanjem števila zaposlenih. Tožena stranka na tožnikovem delovnem mestu ni zaposlila novega delavca, očitno pa bi ga, če bi delo potrebovala in bi tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga nesposobnosti. Poslovni razlog je obrazložila v svojih vlogah, potrdila ga je z dokazi. V drugi polovici leta 2003 se je znašla v zelo slabem ekonomskem položaju (izguba že v letu 2002), obseg prodaje pa je, namesto da bi v skladu z načrti naraščal, padal. Če se je želela obdržati na trgu, je bila potrebna reorganizacija in povečanje učinkovitosti na vseh področjih - glede na padanje prihodkov iz prodaje predvsem z zmanjšanjem stroškov. Eden izmed ukrepov je bil zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu, na katerem enako delo opravljata dva delavca. Mesečni stroški tožnika so bili večji od njegove realizacije. To je razvidno iz mesečnih pregledov stroškov in poslovanja ter iz primerjave planov in realizacije. Tožena stranka je po sporni odpovedi izboljšala poslovne rezultate, kar pa ne pomeni, da je bila odpoved neutemeljena, kot to prikazuje sodišče. Sodišče je napačno ugotovilo neobstoj poslovnega razloga oz. tega dejstva niti ni obrazložilo, kar je absolutno bistvena kršitev postopka. Četudi je ugotovilo, da je obstajal še kakšen drug odpovedni razlog, ki ga stranke niso navajale (in ni bil predmet odpovedi), bi moralo obrazložiti, zakaj je zaključilo, da razlog iz odpovedi ni podan. Ker je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ga tožena stranka ne more pozvati nazaj na delo. Ta del odločitve (2. točka izreka) je tudi neizvršljiv, saj ni jasno, od kdaj je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, katero poleg kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva, pomembna za odločitev v tej zadevi, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (presoja odpovednega razloga) sprejelo napačno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni ugotovilo oz. ni obrazložilo bistvenega dejstva - zakaj je zaključilo, da poslovni (ekonomski) razlog, ki je bil predmet sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ni podan, medtem ko je tožnikovo nedoseganje predvidenih ciljev prodaje opredelilo kot bistveni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (razlog nesposobnosti - 2. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR). Čeprav je obrazložitev izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na obstoj oz. neobstoj poslovnega odpovednega razloga, precej skopa, iz nje vendarle izhaja, da sodišče niti ni menilo, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, pač pa je ugotovilo, da to ni bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedlo je, da ekonomskega razloga ni moglo oceniti kot edini resni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da je izvedeni dokazni postopek potrdil dvom sodišča, da je bil dejanski, edini in izključni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi ekonomski razlog. Iz navedenega izhaja, da je sodišče poleg razloga nesposobnosti, ki ga je (napačno) ocenilo kot odločilnega za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendarle ugotovilo tudi obstoj poslovnega razloga, ki je bil predmet izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbi, da je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP (po katerem sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo) s tem, ko je mimo navedb pravdnih strank ugotovilo, da je bila toženi stranki pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz razloga nesposobnosti. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je dejstvo, da je tožena stranka pogodbo pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku, ne pa njegovi sodelavki, ki je bila v primerjavi s tožnikom pri prodaji bolj uspešna, napačno izpostavilo kot bistveno za odločitev v tej zadevi oz. kot bistveno dejstvo za zaključek, da je bil pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikova slaba realizacija prodaje, ne pa poslovni razlog. Tožena stranka je tožnika primerjala s sodelavko, ki je prav tako opravljala delo področnega prodajnega zastopnika za področje institucionalne higiene in pralnic na območju zahodne Slovenije, in na takšen način utemeljila, zakaj je pogodbo o zaposlitvi odpovedala ravno tožniku, čeprav ji določbe ZDR, ki veljajo v primeru individualne odpovedi pogodb o zaposlitvi, niti ne nalagajo obveznosti uporabe kriterijev za izbiro presežnega delavca. Takšno obveznost nalaga zakon delodajalcu le v primeru t.i. kolektivnih odpustov (člen 100 ZDR). Dejstvo, da je tožena stranka pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevala rezultate uspešnosti, ne daje podlage za zaključek sodišča, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi (ob sicer izkazanem poslovnem razlogu) odpovedana iz razloga nesposobnosti, niti ne daje podlage za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Bistveno pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, ali je obstajal odpovedni razlog, zaradi katerega je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, natančneje iz ekonomskega, posledica katerega je bila tudi reorganizacija dela pri toženi stranki; delo, ki sta ga prej opravljala tožnik in sodelavka (oba zaposlena na delovnem mestu področni prodajni zastopnik za področje institucionalne higiene in pralnic na območju zahodne Slovenije), je nato opravljala le še sodelavka. Tožena stranka se je tako v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1.8.2003 kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.8.2003 sklicevala na slab ekonomski položaj, zaradi katerega je primorana izvesti določene reorganizacijske ukrepe, med katere spada tudi tožnikovo prenehanje delovnega razmerja, ki bo pomenilo zmanjšanje stroškov tožene stranke. Tožnik je uveljavljal, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni podan poslovni razlog. Ni se strinjal, da bi bili reorganizacijski ukrepi v smislu ukinitve njegovega delovnega mesta potrebni zaradi zmanjšanja stroškov in povečanja učinkovitosti, saj naj bi prišlo prišlo pri toženi stranki zaradi združitve z J.W.P. in D.L. maja 2002 do povečanja in razširitve prodaje na področju izdelkov industrijske higiene, zaradi česar naj ne bi prenehala potreba po področnem zastopniku. Tožena stranka je zanikala, da bi se zaradi navedenih sprememb povečal obseg prodaje ali dobiček. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je imela tovrstna transakcija za rezultat izboljšanje ekonomskega položaja tožene stranke. Tožena stranka je s predložitvijo listin (pregled prodaje - B2, izid poslovanja - B4) dokazala, da v letu 2003 ni dosegala zastavljenih ciljev prodaje, kar je imelo za posledico nadaljevanje slabega ekonomskega stanja oz. še povečanje izgube, ki je v letu 2002 znašala 31.710.256,16 SIT (B1). Dejstvo, da so se rezultati poslovanja izboljšali že v novembru oz. decembru 2003, torej v času po sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je tožena stranka dobila novo stranko in odprla tržišča na Hrvaškem in Bosni, ne more dokazovati, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč potrebno upoštevati ekonomsko stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa ekonomskega stanja po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal tudi s trditvijo, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji oz. ga prekvalificirala za drugo delo, da torej ni upoštevala obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, vendar pa zaslišan kot stranka ni vedel povedati, na katero delovno mesto bi ga tožena stranka lahko prerazporedila kot tudi ne, katero delo bi bilo zanj ustrezno, medtem ko je tožena stranka glede na slab finančni položaj utemeljeno zatrjevala, da tožnika ni bilo možno razporediti na kakšno drugo delovno mesto, na katerem bi bilo njegovo delo stroškovno upravičeno in koristno za izboljšanje poslovanja tožene stranke. Direktor tožene stranke je že v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovil, da tožnika ne more zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga prekvalificirati, ker nobena od teh možnosti ne bi mogla popraviti ekonomskega položaja družbe. Tudi priča S.P.K., pri toženi stranki zaposlena kot računovodkinja, je izpovedala, da v tistem času pri toženi stranki ni bilo delovnega mesta, na katerega bi bilo tožnika možno razporediti.

Ker je pri toženi stranki obstajal ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bil tudi resen in utemeljen ter je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja (2. odstavek 88. člena ZDR), je izpodbijana odločitev o pretežni ugoditvi tožbenemu zahtevku materialnopravno zmotna. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Glede na tako spremenjeno odločitev o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka. Kljub uspehu s pritožbo krije tožena stranka sama tudi svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 647/2005
• VDS sodba Pdp 644/2005
• VDS sodba Pdp 579/2005