VDS sodba Pdp 845/2005

Jedro

Pri presoji začetka teka subjektivnega 30-dnevnega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je potrebno upoštevati, kdaj se je delodajalec seznanil z okoliščino, da je delo točno določenega delavca postalo nepotrebno, ne pa, kdaj je bila reorganizacija izvršena.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek:

1. Ugotovi se, da je odpoved (sklep) pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 nezakonita.

2. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki obstaja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.2003.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje ter mu izplačati nadomestilo plače (zmanjšano za davke in prispevke) za čas od 2.7.2003 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake plače do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 189.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.3.2005 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe."

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 nezakonita (1. točka izreka) in da obstaja delovno razmerje tožnika pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.2003 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje ter mu izplačati nadomestilo plače, zmanjšano za davke in prispevke, za čas od 2.7.2003 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake plače do plačila (3. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 189.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.3.2005.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, ki je bil nerazumljivo in neizvršljivo postavljen. Na podlagi tega bi moralo tožnika pozvati na popravo, sicer pa tožbo zavreči. Del zahtevka, ki se nanaša na izplačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (3. točka izreka), je povsem nedoločen in nedoločljiv, saj ni jasna niti višina niti zapadlost posameznih terjatev, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tožbenim zahtevkom tožniku priznalo nadomestilo plače in ne plače, o plačilih za obdobje od 16.5.2003 do 2.7.2003 pa ni odločilo.

Glede odločitve sodišča prve stopnje po vsebini je tožena stranka navedla, da je bil vzrok za ukinitev delovnega mesta tožnika sprememba akta o organiziranosti, vendar je še po sprejemu le-tega ostalo odprto vprašanje, kateri od direktorjev pripojenih oddelkov bo nadaljeval z delovnim razmerjem. Tako je šele dne 10.5.2003, ko je prejšnja direktorica oddelka Organizacije podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja novo nastalega oddelka z istim imenom, a razširjenimi pristojnostmi, postalo jasno, da je delo tožnika postalo nepotrebno. Sicer pa je sprememba akta o organiziranosti tožene stranke začela učinkovati šele dne 23.4.2003, tako da pred tem ni ustvarjal pravnih učinkov. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev sploh ni ugotavljalo, poleg tega ni zaslišalo predlagane priče A.K. in svojih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložilo niti na naroku za glavno obravnavo niti v sodbi.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal pritožbene navedbe ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je na podlagi med strankama nespornih dejstev ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 16.5.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A10), pri tem pa je zmotno štelo, da je prekoračila zakonsko določeni rok. Skladno z določilom 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) mora namreč delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V konkretnem primeru je uprava tožene stranke z namenom reorganizacije, racionalizacije in zniževanja stroškov poslovanja dne 10.4.2003 sprejela sklep o pripojitvi oddelka Nabave in investicij k oddelku Organizacij, na podlagi katerega je na 39. seji potrdila predlog Pravilnika organiziranosti novega oddelka (prilogi B4 in B5). S tem je bilo delovno mesto tožnika (direktorja pripojenega oddelka Nabav in investicij) ukinjeno. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je tožena stranka že dne 15.4.2003 (s sprejemom novega pravilnika) seznanila z obstojem poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Utemeljene so torej pritožbene navedbe tožene stranke, da je šele s tem, ko je z nekdanjo direktorico oddelka Organizacij podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja novega oddelka, ugotovila, da je delo tožnika po njegovi pogodbi o zaposlitvi postalo nepotrebno. Pri presoji začetka teka subjektivnega 30-dnevnega roka za odpoved iz poslovnega razloga, je potrebno upoštevati, kdaj se delodajalec seznani z okoliščino, da je delo točno določenega delavca postalo nepotrebno, ne pa kdaj je sama reorganizacija izvršena. Do dne 10.5.2003 je tako dejansko ostalo odprto vprašanje, kateri od obeh nekdanjih direktorjev bo ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Na podlagi navedenega tožena stranka s tem, ko je tožniku dne 16.5.2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni prekoračila zakonsko določenih rokov, zaradi česar je pritožbeno sodišče nadalje ugotavljalo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni preostali pogoji za zakonitost odpovedi. Po določilu 2. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, pri čemer ga mora po 1. odstavku 82. člena ZDR v primeru spora tudi dokazati. Razlogi za redno odpoved so vsebovani v 1. odstavku 88. člena ZDR, pri čemer gre za poslovni razlog, kadar zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navedeni razlog pa mora biti skladno z 2. odstavkom istega člena ZDR resen in utemeljen, ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V konkretnem primeru je na podlagi med strankama nesporno ugotovljenih dejstev glede pripojitve oddelka Nabav in investicij in ukinitve delovnega mesta direktorja, na katerem je delal tožnik, potrebno zaključiti, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Poleg dokaza utemeljenosti razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora delodajalec izpolniti še nekatere druge zakonske zahteve, da je njegovo ravnanje zakonito. Delavca mora po določilu 3. odstavku 83. člena ZDR pisno obvestiti o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga, kar je tožena stranka storila z dopisom z dne 13.5.2003 (priloga B2). Poleg tega mora skladno z 3. odstavkom 88. člena ZDR preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo. V konkretnem primeru je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da to ni možno, kar je bilo v postopku na prvi stopnji potrjeno z navedbami obeh pravdnih strank. Tožnik se je v svojih pripravljalnih vlogah sicer skliceval na dejstvo, da je tožena stranka pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iskala nove delavce, vendar to v konkretnem primeru ni bistveno za odločitev. Presoja se namreč le, ali je možnost za zaposlitev delavca na drugem delovnem mestu obstajala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi česar je njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek neutemeljen. Skladno s tem je ugodilo pritožbi tožene stranke in po določilu 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in zahtevek tožnika zavrnilo v celoti, ni presojalo preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na njegovo formulacijo, razumljivost in izvršljivost.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Ker tožnik v konkretnem primeru svojih procesnih pravic ni zlorabljal, krije tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka, čeprav je sicer s pritožbo uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 484/2005
• VDS sodba Pdp 1398/2005
• VDS sodba Pdp 396/2006