VDS sodba Pdp 674/2006

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga je nezakonita, ker je delodajalec poskušal drugemu delavcu (invalidu III. kategorije invalidnosti) zagotoviti primerno delovno mesto v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ tako, da ga je zaposlil na tožničinem delovnem mestu. Navedeno ne dokazuje, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da je bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je bila odpoved dne 1.2.2004 sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki na delovnem mestu skladiščnik, dana iz poslovnega razloga dne 14.6.2005 nezakonita in posledično tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2.8.2005, ampak ji še traja. Tako jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi in ji za čas, ko ni delala, izplačati zapadlo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska plače dalje, do plačila (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 150.975,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2006 dalje, do plačila (2. točka).

Tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice zavrne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zlasti na dejstvo, da niso bili ugotovljeni resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da sta zaslišani priči izpovedali, da je tožena stranka sprejela program presežnih delavcev, ki pa ga tožena stranka ni predložila. Tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici na podlagi programa presežnih delavcev, ker ga sploh ni sprejela. Priči sta samo mimogrede omenili, da je tožena stranka sprejela program, tožena stranka pa tega niti ni zatrjevala niti program dejansko ni bil sprejet, saj ni šlo za prenehanje večjemu številu delavcev. Obseg proizvodnje tožene stranke se je v obdobju podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmanjšal za 40% do 50%. Ni šlo samo za običajno minimalno nihanje obsega proizvodnje, temveč za drastičen upad obsega dela, zaradi česar je tožena stranka morala reagirati v izogib nevarnosti nastanka pogojev za stečaj in prenehanja potreb še večjemu številu delavcev. Tožena stranka je bila tako prisiljena racionalizirati tudi delovni proces, to pomeni, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj se je obseg dela tožene stranke prepolovil. Razumljivo je, da je tožena stranka na tožničino delo razporedila invalida III. kategorije v polovici delovnega časa in mu kot zaščiteni kategoriji delavcev omogočila opravljanje tožničinega zmanjšanega obsega dela.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in navajala, da je pritožba tožene stranke neutemeljena. Priče so pojasnile, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih 22 skladiščnikov in da je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi 6 delavcem, prav tako pa so priče izpovedale, da je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev, čeprav tega tožena stranka ni zatrjevala. Dokazno breme v primeru prenehanja delovnega razmerja je na delodajalcu. Ker tožena stranka ni dokazala vseh pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Tožnica je priglasila tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, prav tako pa je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu skladiščnik. Tožena stranka ji je dne 17.5.2005 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa ji dne 14.6.2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom odpovednega roka dne 2.8.2005.

Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Delodajalec pa lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. člena ZDR). Delodajalec pa mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti tudi, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odst. 88. člena ZDR). ZDR v 82. členu tudi ureja dokazno breme in v 1. odst. določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede programa presežnih delavcev se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot to določa 96. člen ZDR. Tako tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, v katerem bi določila kriterije za določitev presežnih delavcev po določilih 100. člena ZDR, saj je tožena stranka tožnici podala individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določilih 88. člena ZDR. Tako je pritožbeni ugovor v zvezi z navedenim utemeljen, dejstvo pa je, da sta obe zaslišani priči in sicer D.B. - vodja skladišča in B.K. - tehnični direktor v spornem obdobju skladno izpovedala, da naj bi tožena stranka sprejela program razreševanja presežnih delavcev, v katerem je bilo opravljeno točkovanje delavcev.

Pritožbeno sodišče pa ob navedenem ugotavlja, da pritožbeni ugovor o tem, da je tožena stranka dokazala, da so podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so v spornem obdobju obstajali ekonomski razlogi pri toženi stranki, zaradi katerih je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih delavcev, pri čemer pa tožnici ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je njeno delo postalo nepotrebno, ker je tožena stranka v spornem obdobju na tožničino delovno mesto zaposlila invalida III. kategorije invalidnosti V.M.. Tožena stranka je z V.M. podpisala pogodbo o zaposlitvi dne 26.4.2005, nato pa tožnici dne 22.5.2005 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga po določilih 3. odst. 83. člena ZDR ter ji v nadaljevanju tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 14.6.2005. Tako tožnici ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožena stranka poskušala z odpovedjo pogodbe tožnici reševati problem prezaposlitve delavca - invalida III. kategorije invalidnosti in mu zagotoviti primerno delovno mesto v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe tako, da ga je zaposlila na tožničinem delovnem mestu. Tako tožena stranka ni dokazala, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi ter onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj morajo biti ti razlogi za odpoved podani, upoštevaje pri tem pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Kot pa določa 82. člen ZDR, je delodajalec tisti, ki je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi predmetnega spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 536/2004
• VDS Sodba Psp 17/99
• VSC sodba Cp 208/2006