VDS sodba Pdp 1394/2005

Jedro

Obveznost delodajalca, da delavcu hkrati z odpovedjo ponudi sklenitev nove pogodbe, ker obstaja možnost za njegovo zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma za dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo, je podana le, kadar gre za ponudbo ustrezne zaposlitve v smislu 3. odst. 90. čl. ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita, če delodajalec hkrati z odpovedjo delavcu ne ponudi pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, uvrščeno v VII. tarifni razred, zato ponudba zaposlitve na delovno mesto poslovodje V, ki je uvrščeno v V. tarifni razred, ni ponudba ustrezne zaposlitve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I/1, I/2, I/3, I/4, I/5, I/6 in točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. OP-02/04-PR-1 z dne 16.2.2004, ki jo je izdal generalni direktor tožene stranke (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 31.3.2003 ni prenehala veljati, da še vedno traja in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo ki bi jo prejemala, v kolikor bi v tem času delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače, to je od 15. v mesecu za pretekli mesec (tč. I/2 izreka). Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki jo je tožnica prejemala v času bolniškega staleža in plačo, ki bi jo prejemala, če bi normalno delala, v višini 156.293,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadlosti mesečne plače do plačila (tč. I/3 izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za 10 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2003 v višini 143.712,00 SIT neto (tč. I/5 izreka) in za leto 2004 v neto višini 143.712,00 SIT (tč. I/6 izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača neto znesek 553.291,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2004 dalje do plačila (tč. II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da tožena stranka ni upoštevala določbe 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) o tem, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravno zmotno stališče, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela ustreznega prostega delovnega mesta, vendar delodajalec ni dolžan preveriti zgolj tega, ali obstaja drugo ustrezno delovno mesto, temveč tudi, ali obstajajo možnosti, da se delavca lahko zaposli pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje je priči J.Š. sicer postavljajo vprašanja o obstoju ustreznega delovnega mesta, ni pa se spuščalo v razjasnitev izpolnitve drugih pogojev iz citirane določbe ZDR. Tako iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz izpovedbe priče J.Š. ter listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka preverjala zgolj to, ali obstaja ustrezno delovno mesto, zato je kršila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in je odpoved nezakonita. Zaradi nejasnih in nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je tožnici dne 27.1.2004 sicer res ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje v poslovalnici XY, vendar odklonitve te ponudbe ni mogoče šteti za odklonitev ponujenega delovnega mesta ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica takrat še ni bila seznanjena z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko pa je prejela odpoved, pa ni dobila tudi ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz izpovedbe priče J.Š. izhaja, da je tožena stranka še pred spremembo organizacije dela tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Navedeno pomeni, da je očitno obstajala možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu, saj se stanje od 27.1.2004, ko je bila tožnici ponujena druga pogodba o zaposlitvi do 16.2.2004, ko je prejela odpoved, ni spremenilo. Tožena stranka bi tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala ponuditi sklenitev nove pogodbe, ne pa, da je to storila povsem neformalno dne 27.1.2004 in nato čez nekaj dni odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tudi če bi tožena stranka v skladu z zakonom pisno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni storila, je pogodbo o zaposlitvi odpovedala pred iztekom z zakonom določenega 30 dnevnega roka, v katerem bi se tožnica lahko izrekla o ponudbi. Sodišče prve stopnje bi na pravilno uporabo materialnega prava moralo paziti po uradni dolžnosti. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da komunikacijske težave med posamezniki pomenijo resne in utemeljene poslovne razloge, ki utemeljujejo odpoved odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 88. členu kot poslovne razloge opredeljuje zgolj tiste, ki so na strani delodajalca. Iz namena te določbe tudi povsem nedvoumno izhaja, da gre za objektivne razloge, nikakor pa ne za razloge, ki jih lahko povzročijo posamezniki zaradi težav pri komuniciranju. Tožena stranka v odpovedi resnosti in utemeljenosti razlogov sploh ni omenila, kaj šele, da bi jih razlagala ali utemeljevala. Ker tega ni storila, je ravnala nezakonito in te nezakonitosti sodišče prve stopnje sodbo ne more popraviti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje tožnice in te zavrnitve tudi ni obrazložilo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da težave v komunikaciji sicer res ne predstavljajo poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa so težave v komunikaciji terjale ustrezne organizacijske spremembe, kar pomeni, da je poslovni razlog posledica teh težav. Negativne posledice, ki so zaradi organizacije poslovanja nastale pri toženi stranki, so razvidne iz dokumenta "Spremembe in dopolnitve organizacijske strukture in sistemizacije delovnih mest v M. - M. M. d.o.o.", potrdile pa so jih tudi zaslišane priče. Tožena stranka mora dolgoročno zagotavljati optimalno poslovanje, zaradi nekomunikacije med posameznimi nivoji vodenja pa to ni bilo mogoče, zato je bil podan resen in utemeljen poslovni razlog. Tožena stranka je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delih, pod spremenjenimi pogoji, možnost njene dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije. Nenazadnje je to razvidno iz dejstva, da je bila tožnici ponujena možnost zaposlitve na delovnem mestu poslovodje, kar pa je tožnica zavrnila. Tretji odstavek 88. člena ZDR ne določa nobenega formalnega postopka, zato je bilo zakonskim zahtevam v celoti zadoščeno, ko je bila tožnici ponujena zaposlitev na delovnem mestu poslovodje. Tožena stranka je imela vsa primerna delovna mesta polno kadrovsko zasedena, zato dejansko ni bilo možnosti ohranitve tožničine zaposlitve. Tožena stranka je dokazala, da v letu 2004 ni zaposlovala novih delavcev tožničinega izobrazbenega profila. Tožnica je prekludirana glede sklicevanja na dolžnost tožene stranke v zvezi s prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo, saj tega ni navajala do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka se prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije ni lotila, saj so tovrstni procesi dolgotrajni in terjajo znatna finančna sredstva, razen tega pa je tožnica ustrezno kvalificirana. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin predlog po njenem zaslišanju. Glede na to, da je delodajalec tisti, ki ugotavlja obstoj poslovnega razloga in glede na to, da je dokazno breme na delodajalcu, tožnica o tem ne bi mogla povedati ničesar, kar bi lahko vplivalo na odločitev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Iz konteksta te pritožbene navedbe je razvidno, da se verjetno nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Vendar glede tega vprašanja izpodbijana sodba ni nejasna ter njeni razlogi med seboj niso v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela ustreznega prostega delovnega mesta za tožnico, zaradi česar je bila zakonito podana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izpovedba takratnega direktorja tožene stranke F.Š. o tem, da za tožnico ni bilo ustreznega prostega delovnega mesta, ob hkratni ugotovitvi, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, pomeni ne le,da tožnice ni bilo možno zaposliti na drugih delih, temveč tudi,da je ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji oz. jo prekvalificirati za drugo delo, saj takšnega dela očitno ni bilo. Sicer pa sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 4. strani obrazložitve citira celotno dikcijo tretjega odstavka 88. člena in nato v naslednjem odstavku zaključi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo glede na celotno dikcijo tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Res je sicer, da je v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR delodajalec dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi, vendar to ne pomeni, da zadostuje, da tožnica šele v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da tožena stranka ni preverila, ali jo je bilo možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma jo dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka v odgovoru upravičeno opozarja, da dokvalifikacija v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev, saj tožnici delovno razmerje ni bilo odpovedano, ker za opravljanje svojega dela ne bi bila kvalificirana, temveč zato, ker je bilo delovno mesto ukinjeno. Tožnica bi v okviru trditvenega bremena morala navesti, za katero delovno mesto bi jo bilo možno dokvalificirati, vendar je očitno, da takšnega delovnega mesta ni bilo na voljo, saj je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da pri toženi stranki ni bilo na voljo primernih prostih delovnih mest. Primerno prosto delovno mesto pa zajema tudi tisto, za katerega je delavca možno dokvalificirati. Na to nenazadnje kaže tudi podatek, da tožena stranka potem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni zaposlovala novih delavcev, razen na delovnem mestu krojača - šivilje, ki pa za tožnico ni ustrezno delovno mesto.

Obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP tožnica smiselno uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za zaslišanje tožnice. V skladu z 2. odstavkom 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s to določbo, saj je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 20.9.2005 razvidno, da je dokazni predlog za zaslišanje tožnice zavrnilo zato, ker je ocenilo, da je nepotreben.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje V morala ponuditi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne že nekaj dni prej. Obveznost delodajalca, da delavcu hkrati z odpovedjo ponudi sklenitev nove pogodbe, ker obstaja možnost za njegovo zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma za dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo, je podana le, kadar gre za ponudbo ustrezne zaposlitve. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita, ker delodajalec hkrati z odpovedjo ne ponudi tudi pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev. Zaposlitve na ponujenem delovnem mestu poslovodje V ni mogoče šteti za ustrezno v smislu določbe tretjega odstavka 90. čl. ZDR, saj je to delovno mesto uvrščeno v V. tarifni razred, za katerega se zahteva srednja izobrazba, tožnici pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v VII tarifni razred, kar pomeni, da se je zanj zahtevala visoka izobrazba. V skladu s citirano določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR pa je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala z opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Zmotno je tudi tožničino prepričanje, da bi ji tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala šele po izteku 30 dnevnega roka, v katerem bi se lahko izrekla o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto. Institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi iz 90. člena ZDR sicer res predvideva, da delodajalec istočasno odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe, vendar ta inštitut v konkretnem primeru ne pride v poštev kot obveznost tožene stranke, saj ne gre za ustrezno zaposlitev, kakor je že razloženo zgoraj.

Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedenih resnih razlogov za odpoved. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je jasno navedeno, da je tožena stranka zaradi ukinitve OE programska skupina II ukinila tudi delovno mesto vodja programske skupine II, ki ga je zasedala tožnica ter da bodo funkcije in pristojnosti vodje programske skupine II poslej sestavni del delokroga vodje programske skupine I. Ukinitev delovnega mesta zaradi spremembe organizacije dela je prav gotovo resen in utemeljen poslovni razlog v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Res je sicer, da je tožena stranka v dokumentu "spremembe in dopolnitve organizacijske strukture in sistemizacije M. - M. M." (priloga A3), kot razlog za spremembe navedla tudi težave pri komunikaciji med posameznimi nivoji, vendar to ne spremeni okoliščine, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sprememba organizacije dela, torej ukinitev delovnega mesta, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni tožničina nesposobnost komunikacije, temveč sprememba organizacije dela. Ni pa nezakonito, če so težave v komunikaciji bile povod za organizacijske spremembe.

Tožnica izpodbija celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, vendar pa v pritožbi ne navaja ničesar glede zavrnitve tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo razlike v plači za čas bolniškega staleža ter plačilo odškodnine za neizrabljeni dopust v letih 2003 in 2004. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo razlike v plači neutemeljen, ker temelji na domnevi, da je tožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala nezakonito, zato je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo razlike v plači.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za neizrabljen letni dopust. Tožnica ni dokazala, da dopusta ni mogla izrabiti po krivdi tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen, če je delavcev z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali siceršnjim ravnanjem v tej zadevi zlorabljala svoje procesne pravice, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 860/2006
• VDS sodba Pdp 964/2005
• VDS sodba Pdp 413/2005