VDS sodba Psp 504/2005

Jedro

Tožnica je bila na dan nastanka III. kategorije invalidnosti

uživalka nadomestila za čas brezposelnosti in s tem zavarovanka

iz 22. čl. ZPIZ-1. Zavarovancu iz 22. čl. ZPIZ-1 se delna

invalidska pokojnina odmeri v odstotku glede na skrajšanje

polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi mu

pripadala na dan nastanka invalidnosti. Do povečanja delne

invalidske pokojnine za 40 % so upravičeni le tisti zavarovanci,

katerim je prenehalo delovno razmerje neodvisno od njihove volje

po nastanku invalidnosti in ne v času, ko statusa delovnega

invalida niso imeli.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin

tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne

24.11.2003 in z dne 13.9.2004 in da se ji na novo odmeri delna

invalidska pokojnina v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega

delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala na dan

nastanka invalidnosti in jo poveča za 40%, v 8 dneh pod izvršbo

in obračuna ter izplača razliko med prejeto delno invalidsko

pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva vložitve tožbe vse do plačila, v 8 dneh pod

izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih

razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo

spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da

sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in

stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v

plačilo tožencu. Vztraja, da je obrazložitev v zadnjem stavku 2.

odstavka, na strani 3 sodbe nerazumljiva, nejasna in sama s seboj

v nasprotju. Takšno subsumiranje ni mogoče, da bi bila tožnica na

dan nastanka invalidnosti hkrati v delovnem razmerju in bi ji

hkrati prenehalo delovno razmerje brez lastne volje ali krivde.

Iz odločbe Zavoda za zaposlovanje je razvidno, da je tožnica

pridobila denarno nadomestilo, ker ji je dne 15.1.2003 prenehalo

delovno razmerje kot trajno presežni delavki, kar pomeni, da ji

ni prenehalo po lastni volji ali krivdi. Tega dejstva sodišče

prve stopnje ni upoštevalo. V času nastanka invalidnosti je bila

pokojninsko in invalidsko zavarovana kot prejemnica nadomestila

in tako kot osebe v delovnem razmerju, bila dolžna plačevati

prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato bi ji

morale biti zagotovljene pravice v enakem obsegu, kot bi bila v

delovnem razmerju. Odločitev sodišča, da tožnica, ki ji je

delovno razmerje prenehalo brez lastne krivde, nima pravice do

povečane delne invalidske pokojnine, nima opore v materialnem

predpisu. Po njenem mnenju določbi 2. in 6. odst. 93. čl.

določata le osnovo za odmero delne invalidske pokojnine. Sodišče

ni upoštevalo pomena celotne določbe 93. člena, predvsem pa ne

dejstva, da iz celotne določbe ne izhaja, da določba 6. odst.

izključuje uporabo 3. odst., ki se navezuje na 2. odstavek.

Slednje je mogoče predpostaviti tudi ob dejstvu, da bi ji

odmerjena delna invalidska pokojnina brez povečanja, pripadala

tudi, če bi invalidnost nastala že po prenehanju prejemanja

nadomestila pri zavodu in bi bila prijavljena zgolj kot iskalka

zaposlitve. Ob takšnem razlogovanju sodišča bi nastala pravna

praznina, saj so zavarovanci, pri katerih je nastala invalidnost

po prejšnjem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in

so bili v času invalidnosti prejemniki denarnega nadomestila

enakovredno obravnavani z zavarovanci v delovnem razmerju. Po

novem pa bi bili ti zavarovanci, z razliko od tistih

zavarovancev, ki jim preneha delovno razmerje po uveljavitvi

Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, oškodovani pri

obsegu pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v

nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno

uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do

absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno

sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi

in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja

naslednje.

V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost

in zakonitost dokončne odločbe toženca št. I-6.515.030 z dne

13.9.2004, v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. 27-6.515.030 z

dne 24.11.2003, s katero je tožnici priznal pravico do delne

invalidske pokojnine v znesku 55.768,65 SIT na mesec od

16.10.2003 dalje. Delno invalidsko pokojnino v takšni višini je

toženec tožnici odmeril v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega

delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala

na dan nastanka invalidnosti, ni ji pa delne invalidske pokojnine

povečal za 40%, kar je v tej zadevi sporno.

Do povečanja delne invalidske pokojnine, odmerjene v skladu z 2.

odst. 93. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), to

je v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od

invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka

invalidnosti, je v skladu s 3. odst. iste določbe, za 30%

upravičen zavarovanec, ki ni več zmožen za delo na delovnem

mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo

delovno mesto, ali za 40% zavarovanec, ki izgubi delo brez lastne

volje ali krivde.

Citirana določba 3. odst. 93. čl. ZPIZ-1 se nanaša na delovne

invalide, ki so na dan nastanka invalidnosti v delovnem razmerju,

po nastanku invalidnosti pa pride pri njih do sprememb zaradi

okoliščin, na katere ne morejo vplivati, bodisi zaradi

zdravstvenega stanja (1. alinea 3. odst.) ali izgube dela (2.

alinea 3. odst.).

Tožnica, kar med strankama ni sporno, na dan nastanka

invalidnosti ni bila (več) v delovnem razmerju, pač pa

prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje in prejemnica nadomestila

za čas brezposelnosti in torej zavarovanka iz 22. čl. ZPIZ-1. Po

22. čl. ZPIZ-1 so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo

denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim

Zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in

invalidsko zavarovanje. Za zavarovance iz 22. čl. ZPIZ-1 je v

določbi 6. odst. 93. čl. tega zakona izrecno določeno, da se jim

delna invalidska pokojnina odmeri v višini, določeni v 2. odst.

tega člena, torej v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega

delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu

pripadala na dan nastanka invalidnosti. Pomeni, da je osnova za

odmero delne invalidske pokojnine, invalidska pokojnina, ki bi

delovnemu invalidu pripadala na dan nastanka invalidnost, ne

predstavlja pa osnove že v določenem odstotku odmerjena delna

invalidska pokojnina, kot zmotno meni pritožba. Da ne gre za

uporabo 3. odst. v primeru odmere delne invalidske pokojnine po

6. odst. 93. čl. ZPIZ-1, potrjujeta določbi 159. in 160. čl.

zakona, v katerih je posebej urejeno izplačevanje delne

invalidske pokojnine, odmerjene po 2. alinei 3. odst. in delne

invalidske pokojnine, odmerjene po 6. odst. 93. čl. ZPIZ-1. Po

določbi 159. čl. ZPIZ-1 (ki tudi sicer določa izplačevanje delne

invalidske pokojnine v času dela s skrajšanim delovnim časom), se

delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alinei 3. odst.,

torej povečana s 40%, izplačuje od prvega naslednjega dne po

prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja. Medtem, ko je za

zavarovance iz 22. čl. posebej v določbi 160. čl. ZPIZ-1

določeno, da se jim delna invalidska pokojnina odmerjena po 6.

odst. 93. čl. ZPIZ-1, izplačuje prvi naslednji dan po prenehanju

izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti. V kolikor bi bili

tudi zavarovanci iz 22. čl. zakona (in 29. čl.) upravičeni do

povišanja delne invalidske pokojnine iz 2. alinee 3. odst. 93.

čl. ZPIZ-1, ne bi bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine za

te zavarovance posebej urejeno v 160. čl. tega zakona in posebej

ločeno v 159. čl. zakona za tiste zavarovance, ki imajo delno

invalidsko pokojnino odmerjeno po 2. alinei 3. odst. 93. čl.

ZPIZ-1 oz. bi bili med tistimi delovnimi invalidi, ki imajo

odmero po 3. odst. citirane določbe, našteti tudi zavarovanci iz

22. čl. zakona in zanje posebej določeno, od kdaj so upravičeni

do izplačevanja tako odmerjene oz. povečane delne invalidske

pokojnine.

Pravilnost takšne interpretacije določbe 93. čl. ZPIZ-1 v zvezi s

povečanjem delne invalidske pokojnine za 40%, oziroma višine

dajatve iz invalidskega zavarovanja, potrjuje tudi določba 94.

čl. ZPIZ-1, ki posebej določa višino nadomestila za invalidnost

za zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oz.

ni bil obvezno zavarovan in posebej za zavarovanca, ki mu je

delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde,

pri čemer je višina nadomestila za invalidnost pogojena s

statusom na dan invalidnosti: nižje nadomestilo za invalidnost

pripada zavarovancu, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen

in višje, če mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od

njegove volje. Po določbi 1. alinee 2. odst. 94. čl. ZPIZ-1 se

nadomestilo za invalidnost zavarovancu, pri katerem je nastala

invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti, če

ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oz. ni bil obvezno

zavarovan, odmeri v višini 60% invalidske pokojnine. Ob enakem

statusu na dan nastanka invalidnosti pa se glede na 1. alineo 3.

odst. iste določbe zavarovancu, pri katerem je nastala

invalidnost III. kategorije invalidnosti, v primeru, ko je

zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50% ali, če

zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim

časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega

je razporejen, nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40%

invalidske pokojnine. To pa potrjuje, da je odmerjena delna

invalidska pokojnina za zavarovance iz 22. čl. ZPIZ-1 primerljiva

z odmerjenim nadomestilom za invalidnost. Enako ima pravico do

začasnega nadomestila samo v višini 60% invalidske pokojnine, ki

bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, zavarovanec, ki je

poleg drugih primerov iz 3. odst. 90. čl. ZPIZ-1, vključen v

obvezno zavarovanje kot brezposelni, s tem, da je uživanje tega

nadomestila (z razliko od delne invalidske pokojnine) omejeno za

dobo petih let. Skupno vsem nadomestilom in enako delni

invalidski pokojnini, je osnova, od katere se odmerjajo. To je

invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku

invalidnosti. Vrsta in višina nadomestila oz. odmerni odstotek pa

je pogojen ne samo z invalidnostjo, ampak tudi s statusom, ki ga

ima zavarovanec na dan nastanka invalidnosti. Sistem invalidskega

zavarovanja zagotavlja invalidom materialno varnost, ki pa

temelji na motivaciji in stimulaciji delovnih invalidov k iskanju

zaposlitve in torej k vključevanju v delovni proces.

Zmotno meni pritožba, da gre zaradi drugačne ureditve določenih

institutov v novem sistemu invalidskega zavarovanja v primerjavi

s predpisi iz leta 1992, za pravno praznino. Za uveljavljanje

enakih pravic, kot jih imajo delovni invalidi v delovnem razmerju

po prejšnjih predpisih, pa že zaradi drugačne sistemske ureditve

invalidskega zavarovanja v ZPIZ-1, ni podlage. Sodišče prve

stopnje je glede na vse obrazloženo utemeljeno tožničin tožbeni

zahtevek, da se ji prizna povečana delna invalidska pokojnina za

40%, zavrnilo, ne glede na to, iz katerih razlogov ji je

prenehalo delovno razmerje, ker je relevantno to, da je bila na

dan nastanka invalidnosti zavarovanka iz 22. čl. ZPIZ-1. Za te

zavarovance, kar je že obrazloženo, pa je izrecno v določbi 6.

odst. 93. čl. ZPIZ-1 določeno, da se jim delna invalidska

pokojnina odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa,

od invalidske pokojnine, ki bi jim pripadala na dan nastanka

invalidnosti. Razlogi, da ji je delovno razmerje prenehalo kot

tehnološkemu višku in da je na podlagi takšnega prenehanja

pridobila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, ne morejo

biti upoštevni, ker se prenehanje nanaša na čas, ko tožnica še ni

bila delovni invalid. Podlaga za priznanje posamezne dajatve je

določena v različnih zakonih in pod drugačnimi pogoji, ki se

ugotavljajo za vsako dajatev posebej.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 377/2011
• VDS sodba Psp 577/2005
• VDSS Sodba Psp 418/2018