VDS sodba Psp 151/2005

Jedro

Če so bili prispevki, ki bi jih moral plačati zavarovanec sam,

odpisani zaradi zastaranja, ne pa iz razlogov po Zakonu o

pogojih, pod katerimi se zmanjšani ali odpisani prispevki štejejo

za plačane (Ur. l. RS, št. 48/92), potem obdobje zavarovanja, za

katerega so prispevki zastarali, ni všteto v pokojninsko dobo in

se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega

zavarovanja ne more upoštevati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na odpravo dokončne odločbe tožene

stranke št. P-4085293 z dne 13.4.2001 in priznanje pravice do

strarostne pokojnine od 13.12.1999 dalje, ob upoštevanju skupne

zavarovalne dobe v trajanju 28 let (točka 1 izreka). Nadalje je

zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene

stranke št. P-4085293 z dne 3.7.2002 in priznanje višje starostne

pokojnine od 13.12.2001 dalje, ob upoštevanju skupne zavarovalne

dobe v trajanju 28 let (točka 2 izreka). Odločilo je, da sta

dokončni odločbi iz obeh predsodnih postopkov zakoniti in

pravilni (točka 3 izreka) in da tožnik sam nosi svoje stroške

postopka (točka 4 izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka

zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da je izračun višine starostne pokojnine

napravljen na podlagi plačanih prispevkov. Za neplačane

prispevke, ki jih ni mogel poravnati zaradi bolezni in prenizkega

katastrstkega dohodka, je predlagal odpis dolga na Ministrstvu za

finance, Davčni upravi Republike Slovenije, ki pa je o tem prvič

odločala z odločbo z dne 13.12.1998, nato pa na pritožbo

9.12.2004 ugotovila, da izterjava prispevkov ni več možna zaradi

zastaranja. Sodišče naj bi zavzelo zmotno stališče, da se

terjatev ne šteje za odpisano po vsebini in mu zato ne more biti

v korist. Opozarja, da je za odpis pravočasno zaprosil, če pa

DURS ni odločil in je med tem pravica do izterjave iz formalnih

razlogov zastarala, to ne more iti v njegovo škodo. Zaradi

navedenega predlaga, da se mu pravica do starostne pokojnine

prizna oziroma odmeri v višini, kot če bi bili prispevki plačani.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne navaja nobenih takšnih dejstev, niti ne ponuja

dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/2004; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal

dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe,

izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno

uporabljenem materialnem pravu. V postopku tudi ni prišlo do

tistih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339.

člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

v skladu s 2. odst. 350. člena ZPP.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistven le odgovor na vprašanje,

ali se pri ugotavljanju pogojev za priznanje starostne pokojnine

oziroma pri odmeri staroste pokojnine upošteva tudi obdobje od

1.1.1987 do 12.12.1999, ko je bil tožnik zavarovan kot kmet.

Torej, ali je za priznavanje pravice oziroma odmero pokojninske

dajatve upoštevna tudi doba, oziroma čas prebit v zavarovanju,

čeprav prispevki zanjo niso bili plačani. Po 2. odst. 202. člena

takrat veljavnega Zakona o pokojninksem in invalidskem

zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami; v

nadaljevanju ZPIZ) se namreč pri uveljavljanju pravic iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu

na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati

prispevek, upošteva le doba, za katero je bil plačan prispevek.

Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi za sporno obdobje ni

dokazano.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik sam

zavezanec za plačilo prispevkov, le-ti pa za navedeno obdobje

niso bili plačani. Navedbe, da prispevki niso bili plačani zaradi

njegovega slabega ekonomsko-finančnega položaja, namreč niso

relevantne. Odpis prispevkov ni bil uveljavljan iz razlogov,

določenih v Zakonu o pogojih, pod katerimi se kmetom zmanjšani

ali odpisani prispevki štejejo za plačane (Ur. l. RS, št. 48/92 s

kasnejšimi spremembami), niti ni bilo zatrjevano, da bi bile

podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče v skladu z

navedenim zakonom uspešno uveljaviti odpis (toča, neurja, pozebe,

poplave, suše, požar, premikanje zemeljskih tal,...). V

razpoložljivi listinski dokumentaciji je dovolj podatkov za

zaključek, da Davčna uprava RS ni odpisala neplačanih prispevkov

iz razlogov po citiranem zakonu, čeprav je za odpis zaprosil v

letu 1994 in 1998, temveč za obdobje od 1.1.1987 do 31.12.1993

zaradi zastaranja izterjave prispevkov. Tožnikovo pritožbeno

razlogovanje, da mu to ne more iti v škodo, je zmotno. Tudi po

mnenju pritožbenega sodišča namreč odpisane zastarane prispevke

ni mogoče šteti za plačane. V kolikor DURS ni pravočasno odločal

o zahtevi za odpis prispevkov, bi se lahko tožnik zaradi molka

organa pritožil ter izposloval izdajo upravne odločbe, česar pa

ni storil. Zato njegovo sklepanje, da mu zastaranje ne more biti

v škodo, ni utemeljeno. Po izrecni določbi 226. člena ZPIZ se za

plačane štejejo samo tisti prispevki, ki so bili zmanjšani ali

odpisani v skladu s kriteriji in pogoji, predpisanimi z zakonom,

ker v predmetni zadevi ni izkazano.

Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na pravilni ugotovitvi, da

prispevki za obravnavano obdobje niso bili plačani, in se zato

čas, prebit v zavarovanju, ne šteje v pokojninsko dobo. Tožena

stranka je tako v obeh predsodnih postopkih, ki sta predmet tega

socialnega spora, z dokončno odločbo z dne 13.4.2001 najprej

zakonito zavrnila zahtevo za priznanje pravice do starostne

pokojnine, saj tožnik tedaj ni izpolnjeval pogojev iz 39. člena

ZPIZ; z dokončno odločbo z dne 3.7.2002 pa tudi odmero višje

starostne pokojnine, ker je pokojninska dajatev pravilno

odmerjena ob upoštevanju 15 let in ne 28 let pokojninske dobe,

kot se je zavezamal tožnik. Iz istih dejanskih in pravnih

razlogov je z izpodbijano sodbo zakonito zavrnjen tudi tožbeni

zahtevek.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je

bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (343.

člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 656/2005
• VDS sodba Psp 164/2007
• VDS sodba Psp 625/2004