VDS sodba Psp 510/2005

Jedro

Za odpravo neskladja med izvidi kardiološke ambulante ter mnenji

zdravniških komisij je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno

mnenje zdravstvene komisije ter postavilo izvedenca kardiologa,

ki je zaključil, da sta mnenji zdravniških komisij pravilni. Ker

tožnik k mnenju ni imel konkretnih pripomb in ni predlagal

dopolnitve, je sodišče mnenje specialista kardiologa utemeljeno

upoštevalo ter zavrnilo zahtevek za ugotovitev začasne

nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

V postopku v socialnih sporih se po 19. čl. ZDSS-1 uporabljajo

tudi določbe 12. poglavja ZPP o stroških postopka. Skladno s 3.

odst. 68. čl. ZDSS-1 oz. 156. čl. ZPP mora stranka, ne glede na

izid spora, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je

povzročila po svoji krivdi ali so nastali po naključju, ki se je

njej primerilo. Stroškov zastopanja po odvetnici v zvezi s

pritožbo zoper nezakonit sklep o ustavitvi postopka (ker je

sodišče zmotno ugotovilo, da so ponovno izpolnjeni pogoji za

mirovanje postopka in štelo, da je tožba umaknjena), ni mogoče

šteti za stroške, nastale po krivdi ali po naključju, ki se je

primerilo toženi stranki.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se 3. tč. izreka sodbe

spremeni tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št.

1700-5381/2-01 z dne 11.6.2002 ter da se ugotovi, da je bil

tožnik začasno nezmožen za delo kot samostojni podjetnik od

27.10.2001 do 27.11.2001 zaradi bolezni. Izpodbijano odločbo je

potrdilo kot pravilno in zakonito ter v III. tč. izreka toženi

stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožniku v znesku

40.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 dalje,

v roku 8 dni, v presežku pa je tožnikov zahtevek za povračilo

stroškov zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja oz. zmotne presoje dokazov in v posledici

zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče

druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku ugodi, oz. jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sklicuje se na ugotovitve izvedenca, da so tožnikove težave s

srcem psihosomatskega izvora in bi najmanjša psihična stresna

obremenitev lahko povzročila ponovitev infarkta, kljub trenutnemu

izboljšanju. Zato je izvedenčevo mnenje, da je bil tožnik od

27.10.2001 dalje za delo zmožen, v nasprotju s samim s seboj.

Internist, ki je tožnika zdravil, je namreč 25.10.2005 ugotovil,

da zdravljenje ni končano in teh ugotovitev sodišče prve stopnje

ni upoštevalo. Zaradi narave bolezni - srčnega infarkta, po

relativno kratkem času zdravljenja ni bil zmožen opravljati

svojega dela vodenja obrti s 35 zaposlenimi in bi nezmožnost za

delo zaradi bolezni morala biti ugotovljena vsaj do 27.11.2001. V

posledici nepravilne zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve

stopnje napačno odločilo o stroških. Zahteva povračilo

pritožbenih stroškov.

Tožena stranka sodbo izpodbija v 3. tč. izreka, s katerim ji je

sodišče naložilo povračilo stroškov postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Tožnik v pravdi ni uspel in je zato dolžan

svoje stroške trpeti sam, kljub uspešnosti pravdnih dejanj, s

katerimi so nastali stroški v zvezi z odvetniškimi storitvami za

pritožbo zoper nezakoniti sklep o ustavitvi postopka. Ti stroški

so nastali zgolj zaradi nezakonitega in nepravilnega postopanja

sodišča ter jih tožena stranka ni dolžna trpeti, poleg tega so

previsoko odmerjeni, ker gre le za procesni sklep, ne pa za

meritorno odločitev o glavni stvari.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je

utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku

pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo

materialno pravo ter ob tem ni kršilo postopkovnih določb, na

katere na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi

po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je predsodni postopek pri toženi stranki

tekel na podlagi določb o uveljavljanju pravic iz zdravstvenega

zavarovanja, vsebovanih v prvotnem besedilu Zakona o zdravstvenem

varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92 s

kasnejšimi spremembami - ZZVZZ), predno je bil zakon, v skladu z

odločbo Ustavnega sodišča št. Up 53/96 z dne 28.10.1998 (Ur. l.

RS, št. 77/98), spremenjen. O tožnikovi nezmožnosti za delo

zaradi bolezni sta, po tedaj veljavnih 81. do 83. čl. ZZVZZ

odločili Zdravniška komisija I. stopnje dne 30.10.2001, v zvezi s

tožnikovo pritožbo Zdravniška komisija II. stopnje dne

19.11.2001, tožena stranka pa je nato na zahtevo tožnika

11.6.2002 izdala dokončno odločbo, ki je predmet sodne presoje.

Ne glede na ugotovljeno neskladnost postopkovnih zakonskih določb

z ustavo je potrebno upoštevati, da sodišče, v skladu s 63. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 in

10/2004 - ZDSS-1), presoja zakonitost dokončnega upravnega akta,

s katerim je odločeno o pravici iz sistema socialne varnosti, v

tem okviru pa je sodišče, na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1,

dolžno odločiti meritorno. Tožbeni zahtevek kot neutemeljen

zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega

upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen

in zakonit. Predmet sodne presoje je torej dokončna odločba

tožene stranke z dne 11.6.2002, s katero je bilo odločeno, da je

bil tožnik začasno nezmožen za delo od 19.4.2001 do prejema

mnenja ZK I. stopnje z dne 30.1.2001. Tožnik je sicer zahteval

ugotovitev nezmožnosti za delo od 27.10.2001 dalje, čeprav je

mogoče sklepati, glede na datum izdaje mnenja ZK I. stopnje, da

mu je bilo vročeno kasneje in torej za obdobje od 27.10.2001 do

prejema mnenja tožnik nima pravne koristi za zahtevek za

ugotovitev začasne nezmožnosti. Glede na postavljeni zahtevek, in

ker med strankama začasna nezmožnost do prejema omenjenega mnenja

očitno ni sporna, tudi sodišče druge stopnje v ta del izpodbijane

sodbe ni posegalo.

Med izvidi Kardiološke ambulante ter mnenji zdravniških komisij

je res neskladje, ker je specialistka internistka 25.10.2001

ugotovila, da tožnik za delo ni zmožen in zdravljenje ni

zaključeno. Za odpravo nejasnosti je sodišče prve stopnje izvedlo

temeljit dokazni postopek, pridobilo je dopolnilno mnenje

zdravstvene komisije, ki je vztrajala, da je bil tožnik po

27.10.2001 zmožen za opravljanje dela, v skladu s tožnikovim

predlogom pa je postavilo izvedenca kardiologa, ki je po

proučitvi medicinske dokumentacije zaključil, da sta mnenji

zdravniških komisij pravilni. Kljub neodzivu tožnika na osebni

pregled je na podlagi proučitve dokumentacije ugotovil, da

ishemija srčne mišice ni bila dokazana, občutek bolečine v prsnem

košu pa je posledica psihosomatskih vzrokov in morebitne blažje

stenokardije. Odločitev tožene stranke je po izvedenčevem mnenju

povsem pravilna. Mnenje je sodišče poslalo tožnikovi

pooblaščenki, vendar v vlogi 5.11.2004 ni posredovala nobenih

konkretnih pripomb ali ugovorov k mnenju in tudi ni predlagala

morebitnih dopolnitev. Sodišče prve stopnje je zato jasno in

popolno obrazloženo mnenje specialista kardiologa utemeljeno

upoštevalo ter po 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 tožbeni zahtevek

zavrnilo ter potrdilo izpodbijano odločbo.

V postopku v socialnih sporih se po 19. čl. ZDSS-1 uporabljajo

določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom

določeno drugače. Uporabljajo se torej tudi določbe 12. poglavja

ZPP o stroških postopka. Posebnosti so urejene v 68. čl. ZDSS-1,

s tem, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih

zavarovanj ter socialnega varstva krije zavod svoje stroške in

stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid

postopka. Glede povračila stroškov se v socialnih sporih sicer

uporablja 154. čl. ZPP, ki v 1. odst. določa obveznost povračila

stroškov glede na končni uspeh v pravdi oz. v socialnem sporu.

Izjema od tega pravila je v 156. čl. ZPP, po katerem mora

stranka, ne glede na izid spora, povrniti nasprotni stranki

stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju,

ki se je njej primerilo. Spornih stroškov zastopanja po odvetnici

v zvezi s pritožbo zoper nezakonit sklep o ustavitvi postopka ni

mogoče šteti za krivdne stroške ali nastale po naključju, ki bi

se primerilo toženi stranki. Tudi če se ustavitev postopka šteje

za naključje, ki je nastalo v sferi obeh strank, obe sta namreč

predlagali, da se narok, razpisan za 17.11.2004, opravi v njuni

odsotnosti, ni nobene podlage, da bi tožnikove stroške za

pritožbo zoper nezakonit sklep, trpela tožena stranka. Ker je

sodišče prve stopnje odločitev o povračilu stroškov sprejelo na

podlagi zmotne presoje listin in zmotne uporabe materialnega

prava, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke zoper

stroškovni del sodbe ugodilo ter odločitev spremenilo tako, da

tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ni uspel s pritožbo v glavni stvari in glede priznanih

stroškov postopka. Na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP zato

pritožbene stroške trpi sam.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 129/99
• VDS sodba Psp 63/2000
• VDS Sodba Pdp 407/2000