VDS sklep Psp 476/2005

Jedro

Po 73. čl. ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati

poleg sestavin, ki jih mora imeti v skladu s 105. čl. ZPP vsaka

vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena,

tožbene razloge in zahtevek. Zahtevek mora biti opredeljen v

materialno pravnem smislu v skladu z določbo 1. tč. 7. čl.

ZDSS-1, ki določa, v katerih primerih je socialno sodišče

pristojno odločati o pravicah in obveznostih s področja

pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato mora sodišče v

okviru materialnega procesnega vodstva stranko opozoriti, da

opredeli zahtevek po materialnem pravu oz. da navede, kakšno

pravico s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja

uveljavlja.

V postopku pri socialnem sodišču velja načelo polne jurisdikcije

in meritornega sojenja, zato mora biti odločitev o odpravi

izpodbijanega upravnega akta in naložitvi zavodu izdajo novega

akta utemeljena z razlogi dolgotrajnosti in nesorazmernimi

težavami pri ugotavljanju dejanskega stanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke št.

I-1.037.861 z dne 13.11.2001 in št. I-1037861 z dne 28.3.2002 ter

toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe

izda nov upravni akt.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne,

podrejeno pa izpodbijano prvostopno sodbo razveljavi in zadevo

vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta invalidski

komisiji, ob upoštevanju medicinske dokumentacije in v ustrezni

sestavi pravilno ugotovili tožnikovo zmožnost za delo ter je

odločitev tožene stranke posledica objektivno ugotovljenega

zdravstvenega stanja tožnika in zmožnosti za delo. IK II. stopnje

vztraja pri korektno in skladno z medicinsko ter delovno

dokumentacijo podanem izvedenskem mnenju.

Pritožba je utemeljena.

Po prepričanju sodišča druge stopnje ima izpodbijana sodba

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. O

odločilnih dejstvih v sodbi niso navedeni razlogi. To pomeni

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč.

2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99

- 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP

sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Nedvomno je bilo v postopku pri sodišču prve stopnje dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno, saj je izpodbijana odločitev, da je

tožena stranka dolžna izdati nov upravni akt, ravno posledica

odločitve sodišča, da ne bo samo ugotavljalo dejanskega stanja,

ker naj bi bilo to dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi

težavami. Za takšno ugotovitev v zbrani medicinski dokumentaciji

in ostalih listinah v upravnem spisu ter v izvedenih dokazih pri

sodišču prve stopnje ni podlage. Sodišče je ugotovilo neskladja

med ugotovitvami oz. predlogi specialista fizikalne medicine

M. Š. z dne 5.12.2000, specialista ortopeda S.

P. z dne 18.6.2001, opisom delovnega mesta pred nastankom

invalidnosti za tožnikovo delo "gradbinec II", izpovedjo tožnika

v sodnem postopku ter ugotovitvami obeh invalidskih komisij kot

izvedenskih organov tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je opis

delovnega mesta pomanjkljiv, bi moralo z natančnejšim zaslišanjem

tožnika in po potrebi tudi s poizvedbami pri delodajalcu,

nejasnosti v opisu, s katerim je tožnik soglašal, saj ga je

podpisal, odpraviti. Zgolj navedba, da tožnik polaga robnike, ki

tehtajo po 100 kg, ne zadošča, ker ni ugotovljeno, ali je mogoče

robnike prenašati in polagati s pomočjo tehničnih pomagal.

Ugotovljeno tudi ni, kako pogosto se opravlja ta delovna

operacija. Med mnenjema ortopedov z dne 26.4.2001 in 18.6.2001 je

očitno neskladje, ker je v prvem primeru ugotovljena tožnikova

zmožnost za delo, drug ortoped pa je ugotovil nekoliko zmanjšano

zmožnost za težja ročna dela z levico, nezmožnost za dvigovanje

bremen nad horizontalo ramenskega obroča in za fleksijske

obremenitve vratne hrbtenice ter prisilne drže. Sodišče prve

stopnje se sklicuje na te izvide, ni pa razčistilo, v kolikšnem

obsegu oz. koliko ur v delovnem dnevu je tožnik na delu gradbinca

II takšnim obremenitvam izpostavljen. Vsa ta dejstva bi bilo

potrebno ugotoviti z natančnejšim zaslišanjem tožnika in po

potrebi tudi s poizvedbami pri delodajalcu X. d.d..

Ker je IK II. stopnje kot izvedenski organ tožene stranke v

ustrezni sestavi (sodelovala sta specialistka medicine dela in

specialist ortoped) imela na razpolago izvide, na katere se

sodišče prve stopnje sklicuje in ki opozarjajo na tožnikovo

omejeno zmožnost za delo ter jih je ob upoštevanju predloženega

opisa dela tudi ocenila, bi sodišče prve stopnje moralo, po

ugotovitvi, da je opis nepopoln ter da iz izpovedi tožnika

izhajajo še drugačne, večje obremenitve pri delu, te obremenitve

po vsebini in času trajanja natančno ugotoviti ter nato po

potrebi zahtevati dopolnitev mnenja invalidske komisije. To pa po

prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi bilo

ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno oz.

povezano z nesorazmernimi težavami, še zlasti, če se upošteva, da

mora tožena stranka nov upravni akt po 2. odst. 82. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004 -

ZDSS-1) izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi

vpogleda v medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje IK II.

stopnje, ki je dovolj izčrpno ter na podlagi pomanjkljivega

zaslišanja tožnika ni mogoče sklepati, da je ugotovitev

dejanskega stanja pred sodiščem povezana z nesorazmernimi

težavami. Sodišče je namreč na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 v

primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, predvsem samo dolžno

odločiti o pravici. Dejansko stanje, kot podlaga za pravilno

uporabo materialnega prava, se bo lahko natančneje ugotovilo že s

temeljitejšim zaslišanjem tožnika in morebitno pridobitvijo

dopolnilnega izvedenskega mnenja IK, oz. zaslišanjem članov IK,

zlasti specialista ortopeda ter specialistke medicine dela.

Delovno in socialno sodišče v postopanju v socialnem sporu

obvezujeta načelo materialne resnice po 61. čl. ZDSS-1 in

preiskovalno načelo po 60. čl. ZDSS-1. Uporaba teh dveh načel

pomeni dodatno olajšavo pri ugotavljanju popolnega dejanskega

stanja, sodišču dajeta možnost izvedbe vseh dokazov, s katerimi

se lahko na hiter in učinkovit način prepriča o dejstvih,

pomembnih za odločitev.

Po 73. čl. ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati

poleg sestavin, ki jih mora imeti v skladu s 105. čl. ZPP vsaka

vloga, tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je vložena,

tožbene razloge in zahtevek. Sodišče prve stopnje je s tožnikom

na naroku ugotavljalo, kakšen je njegov zahtevek, vendar je

zahtevek, kot ga je tožnik postavil, neopredeljen in brez vsebine

v materialno pravnem smislu. V njem ni navedeno, zakaj se zahteva

odprava odločb tožene stranke ter kakšno pravico oz. pravno

korist tožnik v materialno pravnem smislu uveljavlja. Sodišče s

tožnikom ni razčistilo njegovih zahtev za uveljavitev pravic iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da

zahtevek ni opredeljen niti po materialnem predpisu in tudi ne po

določbi 1. tč. 7. čl. ZDSS-1, ki določa, v katerih primerih je

socialno sodišče pristojno odločati o pravicah in obveznostih s

področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker postane

pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, mora biti

v izreku vsebovana presoja tožbenega zahtevka za uveljavitev

pravice. Iz navedenih postopkovnih posebnosti socialnega spora

sledi, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih

se ne more preizkusiti, kar pomeni uvodoma navedeno bistveno

kršitev postopka iz 339. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje po 30. čl. ZDSS-1 ne sme razveljaviti

izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v nov postopek zaradi zmotne

ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve

določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno

ali ponovljeno izvedbo dokazov, oz. izvedbo drugih procesnih

dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem

primeru je bil dokazni postopek pri sodišču prve stopnje tako

pomanjkljiv, da nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno

ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje, saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni odločilo o

materialnopravnem zahtevku, ki tudi še ni bil postavljen. Dokaz z

zaslišanjem tožnika je bil izveden pomanjkljivo, natančna vsebina

in obremenitve pri delu niso bile ugotovljene ter po takšni

dopolnitvi tudi ni bilo pridobljeno vsaj dodatno mnenje

zdravnikov specialistov oz. IK. Po načelu specialnosti je

potrebno načela materialne resnice in preiskovalno načelo

upoštevati pred splošnim načelom prepovedi razveljavitve sodne

odločbe ter vrnitve v nov postopek. Zato je bilo potrebno

izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje

sodišču prve stopnje.

Ob upoštevanju načela odprtega sojenja po 285. čl. ZPP bo moralo

sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, za kakšen

zahtevek po materialnem pravu s področja pokojninskega in

invalidskega zavarovanja gre ter ob morebitni ugotovitvi, da

materialnopravni tožbeni zahtevek še ni opredeljen, postopati po

določbi 66. čl. ZDSS-1. V skladu z zahtevkom bo po potrebi

natančneje ugotovilo naravo tožnikovega svojega dela gradbinca II

s poudarkom na pogostost, težo in višino dviganja bremen ter

časom trajanja obremenitev hrbtenice in zgornjih okončin,

predvsem levice, kar naj bi bil po ugotovitvah specialistov

razlog za zmanjšanje ali izgubo delovne zmožnosti v smislu 27.

čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS

št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 16/2001
• VDS sklep Psp 58/2000
• VDS sodba Psp 70/2000