VDS sklep Psp 469/2004

Jedro

Če zavod vlogo šteje kot predlog za obnovo postopka ter jo zaradi

zamude petletnega roka po 4. odst. 263. čl. ZUP zavrže kot

prepozno, mora ugotoviti, kdaj je bila dokončna odločba tožnici

vročena oz. mora iz zbranih listin in dokazov izhajati, da je od

vročitve dokončne odločbe stranki do vložitve nove zahteve

preteklo pet let. Drugostopenjski organ zavoda lahko presoja

prvostopno odločbo v mejah postavljenega zahtevka tožnika v

upravnem postopku in nima pravice sam (brez volje stranke)

preoblikovati uveljavljenega zahtevka.

Ker je bila z dokončnim sklepom zahteva za vštetje časa

prevzemnici kmečkega gospodarstva zavrnjena, lahko tožnica

ponovno vloži zahtevek za vštetje tega obdobja v zavarovalno

dobo. Zavod mora odločitev o zavrženju zahteve iz razloga, ker se

po izdani zavrnilni odločbi dejansko ali pravno stanje, na katero

se opira zahtevek ni spremenilo (4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP)

obrazložiti tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice M. K., da se razveljavi dokončna odločba tožene

stranke št. P-7016254 z dne 20.9.2001 ter, da se dovoli obnova

postopka, končanega z odločbo Skupnosti pokojninskega in

invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-100-361/86 z dne

9.2.1987.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica

s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo odpravi

ter zadevo vrne v ponovno obravnavo pristojnemu upravnemu organu

oz. ji prizna sporno obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti v

zavarovalno dobo. Pritožuje se, ker je sodišče prve stopnje njen

zahtevek obravnavalo le formalno in presojalo, ali je predlog za

obnovo dovoljen, popoln in pravočasen, ni pa se vsebinsko

ukvarjalo z njenim zahtevkom. Navaja, da je bila v postopku pri

prvostopnem sodišču nepravilno upoštevana 4. tč. 260. čl. ZUP.

Zakonodajno pravna komisija Skupščine SRS naj bi v novembru 1986

podala mnenje, da imajo status prevzemnika tudi solastniki kmetij

in ne le izključni lastniki. S sprejemom tega mnenja naj bi bil

izpolnjen dejanski stan po omenjeni 4. tč. 260. čl. ZUP. Opozarja

na enake primere, kot je njen, ko je bilo osebam, ki so se

ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo, tako obdobje priznano v

zavarovalno dobo. Obstoj omenjenega obnovitvenega razloga je

zatrjevala že v tožbi. Sodišče bi moralo pri toženi stranki

ugotoviti primere, ko je bilo ob enakem dejanskem stanju priznano

obdobje kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo. Nerazumljivo je,

da je prvostopni organ njen zahtevek obravnaval vsebinsko in ga

neutemeljeno zavrnil, ker se je pravno stanje spremenilo, kar naj

bi izhajalo iz časopisnega članka z dne 25.5.1988. Drugostopni

organ je zadevo v zvezi z njeno pritožbo nepravilno obravnaval

kot prepozno vložen predlog za obnovo postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve

stopnje ugotovilo zamudo roka za predlog za obnovo postopka,

tožničin zahtevek zavrnilo in zato predlaga, da sodišče druge

stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more

preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar

se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi

listinami. V sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih

dejstvih. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2.

odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje pazi uradoma.

Sodišče prve stopnje je potrdilo dokončno odločbo tožene stranke

z dne 20.9.2001, s katero je Centrala na sedežu ZPIZ zavrnila

pritožbo tožnice, vloženo zoper sklep Območne enote ZPIZ z dne

27.6.2001, omenjeni sklep odpravila ter zavrgla predlog za obnovo

postopka. Zavrženje predloga je utemeljila s potekom 5-letnega

roka od vročitve odločbe stranki, zaradi katerega se v skladu s

4. odst. 263. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS

št. 80/99 - 73/2004 - ZUP) obnova ne more več predlagati in tudi

ne začeti po uradni dolžnosti. V upravnem spisu ni dokaza o

datumu vročitve dokončnega sklepa odbora za varstvo pravic

tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR

Sloveniji z dne 9.2.1987, zato ni jasno, na osnovi kakšnih

dokazil je tožena stranka pred izdajo dokončne odločbe z dne

20.9.2001 ugotovila, da je od vročitve omenjenega sklepa, do

vložitve tožničine zahteve dne 27.10.2000, že poteklo 5 let. O

datumu vročitve sklepa ni izvedla nobenih dokazov, čeprav 8. čl.

ZUP določa načelo materialne resnice, po katerem je potrebno v

postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen

ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno

odločbo. Izpodbijana dokončna odločba v obrazložitvi ne vsebuje

nobenih dejstev in dokaznih sklepov, na osnovi katerih bi tožena

stranka lahko presodila, da je bila zahteva vložena po preteku

roka.

Poleg tega sta tako tožena stranka v dokončni odločbi, kot

sodišče prve stopnje brez podlage štela, da je tožnica predlagala

obnovo upravnega postopka v smislu 261. čl. ZUP. Iz tožničine

zahteve z dne 27.10.2000 s prilogo izhaja, da vlaga zahtevo za

vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo,

ne pa predlog za obnovo postopka. Kot predlog za obnovo je

zahtevo okvalificiral šele organ druge stopnje tožene stranke in

ob tem prekoračil pooblastila, ki jih ima po 253. čl. v zvezi z

246. čl. ZUP. V primerih s podobnim pravnim stanjem je Vrhovno

sodišče RS že odločilo, da organ druge stopnje tožene stranke ne

more odločiti izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v

postopku na prvi stopnji in lahko le ob obstoju zakonitih

razlogov iz 274. čl. (odprava in razveljavitev odločbe po

nadzorstveni pravici), 278. čl. (izredna razveljavitev) in 279.

čl. (ničnost odločbe) ZUP s svojo odločbo razširi meje svoje

odločitve oz. odločitve prvostopnega organa (npr. sklepa

Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 298/2004 in VIII Ips

299/2004). S sklepom organa prve stopnje z dne 27.6.2001 je bila

zahteva tožnice zavržena, vendar ne zaradi neizpolnitve pogojev

za obnovo postopka, pač pa iz razloga po 4. tč. 1. odst. 129. čl.

ZUP, ker je ugotovil, da se po izdaji dokončne zavrnilne odločbe

v letu 1987, dejansko ali pravno stanje, na katero se zahtevek

opira, ni spremenilo. Po stališču Vrhovnega sodišča

drugostopenjski organ postavljenega zahtevka ne more sam, brez

volje stranke ali celo v nasprotju z njeno zahtevo,

preoblikovati. Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da

je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in bi

odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (v vlogi ni

navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora

predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu 265. čl.

ZUP), bi tožena stranka lahko njeno vlogo obravnavala ter o njej

odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Tega pa tožnica v

predhodnem upravnem in v postopku pri sodišču prve stopnje ni

storila, saj je izrecno uveljavljala vštevanje obdobja

opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo, ne pa

predlagala obnovo postopka. Dokončna odločba Zavoda je zato že iz

formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve

stopnje razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo s tožečo

stranko razčistiti, kakšen zahtevek je pri toženi stranki

uveljavljala, saj iz njenih vlog v predsodnem postopku ni

razvidno, da je predlagala obnovo postopka. Ugotoviti bo moralo,

na kakšne okoliščine, ki bi takšen morebitni predlog utemeljevale

in izkazovale njegovo pravočasnost, tožnica predlog sploh opira.

V primeru presoje, da gre za predlog za obnovo postopka, bo

moralo ugotoviti, na kakšna dejstva in dokaze tožena stranka

opira ugotovitev o zamudi roka za predlaganje obnove. Z dokončnim

sklepom z dne 9.2.1987 tožnica namreč ni pridobila nobenih pravic

in ji tudi niso bile z njo naložene nobene obveznosti, zato v

smislu 12. čl. tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem

postopku (Ur.l. SFRJ št. 47/86) oz. 225. čl. ZUP odločitev v

materialnopravnem smislu ni pravnomočna. Tožnica lahko vloži

zahtevek za vštetje določenega obdobja v zavarovalno dobo in bi

tožena stranka morala dokončno ugotoviti ali gre za primer iz 4.

tč. 1. odst. 129. čl. ZUP, po katerem organ zahtevo zavrže, če se

po izdani zavrnilni odločbi dejansko ali pravno stanje, na katero

se opira zahtevek, ni spremenilo. Nespremenjeno dejansko in

pravno stanje, kot podlago za zavrženje zahtevka, pa bo potrebno

ustrezno obrazložiti z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst.

354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v

novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 17/2005
• VSC Sklep I Cp 486/2021
• VSRS sodba VIII Ips 97/2015