VDS sodba Psp 700/2004
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.700.2004 |
Evidenčna številka: | VDS03726 |
Datum odločbe: | 20.01.2006 |
Področje: | SOCIALNO VARSTVO |
Institut: | dodatek za pomoč in postrežbo - pogoj za uveljavitev pri ZPIZ Slovenije |
Jedro
Ker je ZPIZ na podlagi izvedskih mnenj zdravnika posameznika ter
komisije II. stopnje odločil, da je tožnici potrebna stalna pomoč
in postrežba drugega le za opravljanje večine osnovnih
življenjskih potreb in ker je enako v sodnem postopku ugotovilo
sodišče, ni razlogov za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo
za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.
Skladno s 30. čl. ZDSS se presoja zahtevke po stanju v času
izdaje dokončne odločbe tožene stranke, zato ni mogoče upoštevati
pritožbenih trditev o poslabšanju zdravstvenega stanja tožnice.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke št.
P-0153026 z dne 27.2.2004 in št. 34 0153026 z dne 11.12.2003 ter,
da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem
znesku.
Zoper sodbo se je pritožila tožnica, smiselno uveljavlja
pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja ter v posledici zmotne uporabe materialnega prava.
Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožnici prizna
pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh
osnovnih življenjskih potreb, ker se tudi prehranjevati ne more
sama, iz potrdila osebne zdravnice izhaja, da pri tem potrebuje
pomoč.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja mnenji obeh
invalidskih komisij, po katerih tožnica potrebuje pomoč in
postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter
se ji zato še nadalje izplačuje dodatek v ustreznem znesku.
Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko
stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo
postopkovnih določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. člena
Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP)
sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.
Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po 4. čl. v zvezi s
137. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l.
RS št. 106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) zagotavlja z obveznim
zavarovanjem, med ostalimi tudi uživalcem družinske pokojnine s
stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske
potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Sodišče prve
stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo določbo 139. čl. ZPIZ-1,
ki natančneje opredeljuje pogoj tuje pomoči in postrežbe za
opravljanje življenjskih potreb. Po 2. odst. 139. čl. ZPIZ-1 je
uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba, kadar
zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more
zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1.
odst. 139. čl. ZPIZ-1, med katerimi je tudi samostojno hranjenje.
Po 140. čl. ZPIZ-1 daje mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna
stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali pa le večine
življenjskih potreb oz., da mu je potrebno stalno nadzorstvo,
invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda, kar je skladno z
261. čl. ZPIZ-1, po katerem dajejo izvedenska mnenja o potrebi po
stalni pomoči in postrežbi izvedenski organi zavoda. Po 3. odst.
261. čl. ZPIZ-1 so izvedenski organi invalidske komisije
zdravniki posamezniki in druge institucije, ki jih imenuje
pristojni organ zavoda. Tožena stranka je v predsodnem postopku
na podlagi izvedenskih mnenj zdravnika posameznika z dne 4.4.2002
ter komisije II. stopnje dne 12.8.2002 odločila, da je tožnici
potrebna stalna pomoč in postrežba drugega, vendar le za
opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ker sta, kot je
ugotovil zdravnik posameznik, ohranjeni zmožnost prostega gibanja
ter groba moč in koordinacija zgornjih in spodnjih okončin.
Potrdil je, da se tožnica samostojno hrani in hodi. Dopolnilno
izvedensko mnenje, podano na zahtevo sodišča prve stopnje, tudi
ugotavlja, da tožnica sicer kaže znake demence, vendar so veliki
sklepi obeh zgornjih okončin razgibani, groba moč je primerna in
nevroloških izpadov ni ugotoviti. Na pregledu 18.8.2004 je
zdravnik izvedenec posameznik ugotovil, da se zavarovanka
samostojno hrani in je zmožna, ob pomoči osebja v Domu starejših
občanov G., sama narediti nekaj korakov. Pritožbene navedbe o
nesamostojnosti pri prehranjevanju so torej v nasprotju z
objektivnimi medicinskimi izvidi, podanimi tako v predsodnem, kot
med sodnim postopkom. Upoštevati tudi ni mogoče trditev o
slabšanju zdravstvenega stanja in zmožnosti tožnice, da vsaj
delno sama opravlja osnovne življenjske potrebe, kar je lahko
res, vendar sodišče na podlagi 30. čl. Zakona o delovnih in
socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), veljavnega v času
izdaje sodbe sodišča prve stopnje, presoja zahtevke po stanju v
času izdaje dokončne odločbe tožene stranke. V primeru
poslabšanja psihofizičnih zmožnosti tožnice se, v skladu s 1. in
2. odst. 259. čl. ZPIZ-1, na predlog tožnice ali njenega osebnega
zdravnika, lahko ponovno začne postopek za uveljavitev pravic do
dodatka za pomoč in postrežbo. Ker je v zbrani medicinski
dokumentaciji sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za
presojo pravilnosti in zakonitosti izpobijanih odločb tožene
stranke, po katerih tožnica v času izdaje dokončne odločbe ni
bila nezmožna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,
sposobna je namreč samostojnega hranjenja, je zahtevo za
razveljavitev dokončne odločbe ter priznanje pravice do dodatka
za pomoč in postrežbo v večjem znesku za opravljanje vseh
osnovnih življenjskih potreb, utemeljeno zavrnilo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014