VDS sodba in sklep Psp 807/2005

Jedro

Socialni spor je spor polne jurisdikcije, zato je primarno načelo

meritornega sojenja, kasatorno sojenje pa pride v poštev v

primeru, ko izpodbijane dokončne odločbe ni moč preizkusiti, ker

bistveni razlogi niso navedeni.

Ker toženec (ZZZ) ni navedel, zakaj niso izpolnjeni pogoji iz II.

odst. 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, je to

v nasprotju z 214. členom ZUP, ki določa, da mora upravni organ

obrazložiti vse sestavine odločbe in navesti pravnorelevantne

razloge. Zato je sodišče glede na določbe 1. alinee 1. odst. 82.

člena ZDSS-1 pravilno odpravilo dokončno odločbo (sklep) toženca,

da bo le-ta v ponovljenem pritožbenem postopku opisane

pomanjkljivosti odpravil.

Skladno z 82. členom ZDSS-1 ni nujno, da tožnik poda podredni

zahtevek za odpravo izpodbijanega sklepa. Če sodišče ugotovi, da

je materialnopravni zahtevek utemeljen, odpravi izpodbijano

dokončno odločbo ter z njo v zvezi izdano prvostopenjsko upravno

odločbo in samo odloči o vtoževani pravici (meritorno sojenje),

če pa ugotovi, da se upravne odločbe ne da preizkusiti, le-to

odpravi ter naloži tožencu izdajo nove odločbe in mu da ustrezna

napotila za odpravo njegovih postopkovnih kršitev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se odpravi odločba

toženca z dne 16.12.2003; da je toženec dolžan ponoviti postopek

ter v ponovljenem postopku ponovno preveriti razloge ter jih tudi

v obrazložitvi nove odločbe navesti, ali je tožnica upravičena do

zdraviliškega zdravljenja ali ne; pri čemer je potrebno v

obrazložitvi odločbe zavzeti stališče do celotne razpoložljive

zdravstvene dokumentacije; toženec pa je dolžan izdati novo

odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega

sodišča.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija sodbo, češ da naj bi bila izdana brez

primarnega in podrednega zahtevka, s tem pa naj bi sodišče

prekršilo določbo 2. odst. 73. člena ZDSS-1. Tako pritožbeno

stališče pa je protispisno, saj je tožnica na obravnavi dne

22.9.2005 s tem, ko navaja, da je bila upravičena do

zdraviliškega zdravljenja, za socialni spor dovolj določno

postavila zahtevek. Posledično v ravnanju prvostopenjskega

sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14.

tč. 2. odst. 339. člena ZPP, kar uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče sicer poudarja, da je socialni spor načeloma

spor polne jurisdikcije, zato je primarno načelo meritornega

sojenja. Kasatorno sojenje pa pride v poštev v primeru, ko

prvostopenjske in s tožbo izpodbijane drugostopenjske odločbe ni

moč preizkusiti, saj v njiju niso navedeni bistveni razlogi. To

pa je tudi konkreten primer, kot je pravilno ugotovilo

prvostopenjsko sodišče. Toženec namreč ne v prvostopenjski, ne v

dokončni odločbi ni navedel odločilnih razlogov, zakaj niso

izpolnjeni pogoji iz II. odst. 44. člena Pravil obveznega

zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št.

30/2003), katerega besedilo je v sodbi podrobno povzeto.

Pomanjkljivost sklepa imenovanega zdravnika toženca z dne

17.10.2003 ter toženčevega dokončnega sklepa z dne 16.12.2003 ni

v tem, da odločitev ne bi bila oprta na razpoložljivo medicinsko

dokumentacijo, ki jo je imel toženec pri odločanju na razpolago,

kar izpostavlja pritožba, pač pa v tem, da sta tako

prvostopenjski, kot drugostopenjski sklep glede prej navedenega

bistvenega vprašanja popolnoma neobrazložena. To pa je v

nasprotju z določbami 214. člena Zakona o upravnem postopku, ki

zahtevajo od pristojnega upravnega organa, da obrazloži vse

sestavine odločbe in navede tudi vse pravno-relevantne razloge.

Te določbe je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče ter glede

na določbe 1. alinee 1. odst. 82. člena ZDSS-1 pravilno odločilo

s tem, ko je odpravilo dokončno odločbo (sklep) toženca z dne

16.12.2003, da bo le-ta v ponovljenem pritožbenem postopku

opisane pomanjkljivosti odpravil. Z izpodbijano sodbo je

toženčevemu drugostopenjskemu organu prvostopenjsko sodišče dalo

tudi dovolj podrobna napotila.

V izreku izpodbijane sodbe sicer res ni naveden tožničin

zahtevek, pravtako pa tudi ne, v katerem delu ga je

prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Vendar se zoper sodbo pritožuje

samo toženec, zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tej

smeri ni preizkušalo. Res je tudi, da tožnica ni podala

podrednega zahtevka, s katerim bi zahtevala odpravo s tožbo

izpodbijanega drugostopenjskega sklepa, kar pa v socialnem sporu

glede na določbe 82. člena ZDSS-1 niti ni nujno, saj sodišče, kot

že obrazloženo, če ugotovi, da je materialno-pravni zahtevek

utemeljen, odpravi izpodbijano dokončno odločbo ter z njo v zvezi

izdano prvostopenjsko upravno odločbo in samo odloči o vtoževani

pravici (meritorno sojenje). Ali pa lahko, kot je to konkreten

primer, če ugotovi, da se upravne odločbe ne da preizkusiti,

le-to odpravi ter naloži tožencu izdajo nove odločbe in mu da

ustrezna napotila za odpravo njegovih postopkovnih kršitev.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo

potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker glede na določbe 4. točke 1. odst. 31. člena ZDSS-1 v sporu o

pravici do zdraviliškega zdravljenja revizija ni dovoljena, je

pritožbeno sodišče glede na določbe 2. odst. 32. člena ZDSS-1

dolžno odločiti tudi o dopuščenosti revizije. Prej obrazloženo

stališče, v katerih primerih lahko sodišče odpravi upravni akt

ter tožencu naloži izdajo novega, je enotno v praksi pritožbenega

sodišča že izpred uveljavitve ZDSS-1 glede na določbe pred tem

veljavnega ZDSS (Ur. l. RS, št. 16/94; člen 35, 2. odst.). Zato

je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije zoper to sodbo ne

dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1064/2003
• Sodba II Ips 452/2006
• VSL sklep I Cpg 748/99