VDS sodba Psp 5/2004
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.5.2004 |
Evidenčna številka: | VDS03722 |
Datum odločbe: | 23.02.2006 |
Področje: | socialno varstvo |
Institut: | prispevki - vrnitev sredstev ZPIZ |
Jedro
Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje
poleg glavnice še obresti. Ker je v spornem obdobju veljavni
Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. SRS št. 48/90), v 15.
čl. glede obresti napotoval na Zakon o davku od dobička pravnih
oseb (Ur.l. SRS št. 48/90), ta pa je v 32. čl. določal, da mora
davčni zavezanec, če ne plača akontacije ali razlike po obračunu
davka na dan zapadlosti, za zamujeno dobo plačati zamudne obresti
po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Republike
Slovenije, je bila podana pravna podlaga za zamudne obresti od
nepravočasno plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, ki kasneje ni odpadla. Zato ne gre za
dejanski stan po 210. čl. ZOR, saj je imel prehod premoženja,
konkretno plačilo prispevkov, pravno podlago v že navedenem
ZPIZ/92 in ta pravna podlaga tudi kasneje ni odpadla.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je
toženec dolžan vrniti prispevke za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje v višini SIT 466.800,00 z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 2.6.2000 dalje.
Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno
ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe
materialnega prava.
Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot
neutemeljene.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je
prvostopenjsko sodišče ob pravilno ugotovljenih bistvenih
dejstvih in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno
odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni
dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi
dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi
strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na
pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.
Med strankama nesporna dejstva, ki jim tudi pritožba ne oporeka,
je prvostopenjsko sodišče natančno povzelo v obrazložitvi v
predzadnjem odstavku na 2. strani sodbe, zato jih pritožbeno
sodišče ne ponavlja. K njim dodaja še, da je iz toženčevega
spisa, št. 4.047.842 razvidno, da je toženec tožnici v postopku,
končanem s, kot kaže, pravnomočno drugostopenjsko odločbo z dne
21.1.2003, s prvostopenjsko odločbo z dne 20.8.2002 na novo
odmeril invalidsko pokojnino v znesku SIT 64.146,37 na mesec od
1.7.2000 dalje in sicer na podlagi skupne (višje) pokojninske
dobe, kot je bila ugotovljena z odločbo z dne 22.1.1996, 28 let,
6 mesecev in 24 dni. Na podlagi naknadno vplačanih prispevkov ji
je namreč v pokojninsko dobo vštel obdobje od 1.4.1992 do
15.1.1993 v skupnem trajanju 9 mesecev in 15 dni. Tožnica, ki je
bila kot samozaposlena oseba (s.p.), zavezana za plačilo
prispevkov iz 224. čl., v zvezi z 240. čl. Zakona o pokojninskem
in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/83 - Ur.l. RS št.
10/91; nadalje: ZPIZ/92), namreč za obdobje od 1.4.1992 do
15.1.1993 tožencu prispevkov ni plačala. Zato ji le-ta ob
priznanju pravice do invalidske pokojnine in odmeri le-te z
odločbo z dne 22.6.1996 navedenega obdobja ni vštel v pokojninsko
dobo, vštel pa ji ga je z že navedeno odločbo z dne 20.8.2002 o
ponovni odmeri invalidske pokojnine od 1.7.2000 dalje. Torej,
potem, ko je bil dolg na prispevkih z obrestmi na podlagi sklepov
pristojnega davčnega organa z dne 13.6.1997 ter z dne 24.12.1997
od tožnice prisilno izterjan ter postopek prisilne izterjave,
uveden s sklepom z dne 13.6.1997, ustavljen s sklepom z dne
2.6.2000 (priloga A/9 v spisu sodišča prve stopnje). Glede na
opisano dejansko in pravno stanje je prvostopenjsko sodišče
pravilno zaključilo, da v Zakonu o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami), - enako pa tudi
v ZPIZ/92 -, ni nobene pravne podlage za vračilo prispevkov,
vplačanih za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pravilno je zaključilo tudi, da za tožbeni zahtevek ni podlage
niti v določbah 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.
SFRJ št. 26/78 - 57/89), ki se je kot republiški predpis
uporabljal za obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002. Za
prehod sredstev, konkretno za plačilo prispevkov je bila pravna
podlaga v že navedenem ZPIZ/92, za prisilno izterjavo dolga pa v
sklepih, izdanih v davčnem postopku, končanem s očitno
pravnomočnim sklepom z dne 24.12.1997, s katerim je bil
nadomeščen sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 28.8.1997.
Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zaključilo, da v
konkretni zadevi ne gre za dejanski stan po 210. čl. ZOR, saj je
imel prehod premoženja, konkretno plačilo prispevkov, pravno
podlago v že navedenem ZPIZ/92 in ta pravna podlaga tudi kasneje
ni odpadla. Zaradi vsega obrazloženega pritožbena izvajanja o
tem, kako je potekal postopek za priznanje invalidnosti do
oktobra 1995 ter o rubežu za pritožbeno rešitev zadeve ne morejo
biti pravno relevantna.
ZOR določa (277. čl.), da dolguje dolžnik, ki zamudi z
izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še obresti. V
obdobju, ko tožnica tožencu prispevkov ni plačala veljavni Zakon
o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. SRS št. 48/90), je v
15. čl. glede obresti napotoval na Zakon o davku od dobička
pravnih oseb (Ur.l. SRS št. 48/90). Le-ta je v 32. čl. določal,
da mora davčni zavezanec, če ne plača akontacije ali razlike po
obračunu davka na dan zapadlosti, za zamujeno dobo plačati
zamudne obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet
Skupščine Republike Slovenije. Vse navedeno za konkreten primer
pomeni, da je bila podana tudi pravna podlaga za zamudne obresti
od nepravočasno plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, ki kasneje ni odpadla ter zaradi
obrazloženega pritožbeno stališče in navedbe z njim v zvezi, da
bi moral toženec tožnici vrniti zarubljene obresti, ne more biti
pravno relevantno.
Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega
sodišča.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009