VDS sodba Psp 46/2005

Jedro

Tožnica se je z dnem prenehanja delovnega razmerja odjavila iz

obveznega zavarovanja. Ker je bila šele po prenehanju delvnega

razmerja tudi razrešena s funkcije direktorja družbe, ji je bila

starostna pokojnina pravilno priznana šele od razrešitve dalje,

saj je status družbenika, združen s poslovodenjem podlaga za

obvezno zavarovanje. ZPIZ je ravnal zakonito, ko je kot pogoj za

pridobitev pravice do pokojnine zahteval dokaz o prenehanju

obveznega zavarovanja tudi po podlagi iz 15. čl. ZPIZ-1, saj

zakon ne določa, da bi v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje

pogoje za obvezno zavarovanje po več podlagah zadoščalo, da

preneha zavarovanje le po eni izmed več zavarovalnih podlag.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tč. a) izreka zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnice, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke št.

P-1017192 z dne 11.10.2001 ter da se ji prizna pravica do

starostne pokojnine od 1.10.2000 dalje, v tč. b) pa zahtevek, da

je tožena stranka dolžna tožnici plačati pokojnino za čas od

1.10.2000 do 20.12.2000 v znesku 387.415,92 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica

s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožničinemu zahtevku ugodi oz. sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je

bila v družbi M.-M. d.o.o. v delovnem razmerju, ki ji je

prenehalo 30.9.2000 in se je istega dne odjavila iz obveznega

zavarovanja. S tem je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do

pokojnine, ki bi jo tožena stranka morala priznati od 1.10.2000

dalje in ne šele od 21.12., torej od naslednjega dne po

razrešitvi s položaja direktorja omenjene družbe. Sodišče prve

stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je

tudi zmotno štelo, da je bila tožnica zavarovana kot poslovodna

delavka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podlaga

tožničinega obveznega zavarovanja status samozaposlene osebe po

4. alinei 33. čl. ZPIZ je zmotno, saj se v primeru, da oseba

istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje

po več podlagah, obvezno zavaruje po podlagi, ki je v zakonu

navedena pod drugimi podlagami. Za ugotovitev podlage za

zavarovanje je pomembno dejansko stanje, ne pa šifra na obrazcu

M1, ki ga praviloma izpolni upravna delavka. Tožnica je prejemala

redno mesečno plačo in od te plače poravnavala prispevke, v zvezi

z revizijskimi pregledi tožena stranka k plačilnim listam ni

imela pripomb. Vse prispevke in akontacijo davka je tudi za

tožnico plačevala in nakazovala gospodarska družba, njena celotna

plača pa je bila izkazana kot strošek družbe. Tožnica se sklicuje

na odločitev prvostopnega in drugostopnega sodišča v podobnem

primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je tožnik v delovnem

razmerju, čeprav je bil poslovodja. Podatke, vpisane v obrazcih

M1 in M2, mora uradna oseba preveriti in jih po potrebi tudi

uradoma popraviti. Sodišče ni obrazložilo razlogov, zaradi

katerih je štelo, da zavarovalna podlaga ni delovno razmerje,

izpodbijana sodba se ne da preizkusiti, kar je kršitev postopka.

Uveljavlja povpračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je po 2. odst. 165. čl.

Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št.

106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) prenehanje obveznega zavarovanja.

Obvezno pa se zavarujejo tako delavci, zaposleni na območju

Republike Slovenije, kot po 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 v besedilu,

ki je veljalo do 31.12.2001, poslovodne osebe in družbeniki,

katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek

minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi.

Tožnica zatrjuje, da je podlaga njenega obveznega zavarovanja

izključno delovno razmerje, kar je v nasprotju z listinami iz

upravnega spisa ter tudi v nasprotju z listinami, ki jih je

predložila sama tožnica. Iz izpisa pokojninske dobe, evidentirane

pri toženi stranki v matični evidenci, ki ga je predložila

tožnica (priloga A6) izhaja, da je bila od 1.1.1992 do 30.9.2000

zavarovana obvezno kot "lastnik podjetja" oz. po zavarovalni

podlagi za podjetnike iz 12. čl. prej veljavnega Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 -

54/98 - ZPIZ). Metodologijo za prijavo podatkov za uvedbo in

vodenje matične evidence pokojninskega in invalidskega

zavarovanja, evidence zdravstvenega zavarovanja ter evidence o

sklenitvi delovnega razmerja, so v letu 1996 izdali skupaj

Ministrstvo za delo, družino in socialnega zadeve, Ministrstvo za

zdravstvo ter Statistični urad Republike Slovenije. Po

metodologiji osebe, ki so same zavezanci za plačilo prispevka,

kamor sodijo tudi lastniki zasebnih podjetij, ki jih osebno

vodijo, same vložijo prijavo v pokojninsko in invalidsko ter

zdravstveno zavarovanje. V obrazec M-1 Prijava za pokojninsko in

invalidsko ter zdravstveno zavarovanje se v rubriko 16, odvisno

od vrste zavarovanja, vpiše šifra, določena z metodologijo, ki je

določena za označitev posamezne podlage za pokojninsko in

invalidsko oz. zdravstveno zavarovanje. Iz listin v upravnem

spisu izhaja, da je tožnica v ustrezno rubriko prijave vpisala

šifro 40, ki velja za osebe, lastnike zasebnih podjetij in

zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso

zavarovani iz drugega naslova oz. podlago po 12. čl. ZPIZ. V

dokaz nastanka in obstoja delovnega razmerja tožnica ni

predložila nobenega dokaza, npr. pogodbe o zaposlitvi oz. sklepa

o sklenitvi delovnega razmerja. Predložila tudi ni obrazcev

prijave za pokojninsko zavarovanje, iz katerih bi izhajalo, da je

bila prijavljena na podlagi delovnega razmerja. O zavarovalni

podlagi je kot dokaz na razpolago le izpis iz matične evidence,

priložen v upravnem spisu ter zapisnik o opravljeni reviziji

podatkov z dne 4.12.2000 (priloga A2), podpisan po pooblaščeni

osebi družbe M.-M. d.o.o., ki uvodoma navaja, da je bila tožnica

od 1.1.1992 do 30.9.2000 zavarovana po podlagi s šifro 40, kar je

v smislu omenjene metodologije šifra zavarovanja lastnikov

zasebnih podjetij, če jih osebno vodijo in niso zavarovani iz

drugega naslova.

V obdobju od 1.1.2000 do 31.12.2001, torej tudi v spornem obdobju

tožničinega zavarovalnega statusa, je veljalo prvotno besedilo 2.

odstavka 15. čl. ZPIZ-1, po katerem je bilo zavarovanje obvezno

le v primeru, če so poslovodne osebe in družbeniki dosegli osnovo

za obračun dohodnine najmanj v znesku minimalne plače. ZPIZ-1 je

v 18. čl. dopuščal izvzem iz obveznega zavarovanja ob pogoju, da

mesečna osnova za obračun davka iz dejavnosti ni dosegla polovice

zneska minimalne plače v obdobju zadnjih šestih mesecev pred

uveljavitvijo izvzema iz zavarovanja. Izvzem se prizna izključno

na podlagi izrecne zahteve upravičenca in ne po uradni dolžnosti.

Ker je torej družbeništvo, združeno s poslovodenjem, podlaga za

obvezno zavarovanje, tako po ureditvi pokojninskega in

invalidskega zavarovanja do 31.12.1999, kot po novi ureditvi in

ker iz vseh zbranih podatkov izhaja, da je bila tožnica vključena

v obvezno zavarovanje na tej podlagi, je tožena stranka ravnala

zakonito, ko je, kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine,

zahtevala dokaz o prenehanju obveznega zavarovanja tudi po

podlagi iz 15. čl. ZPIZ-1, saj zakon ne določa, da bi v primeru,

ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje po več

podlagah, zadoščalo, da preneha zavarovanje le po eni izmed več

zavarovalnih podlag.

V zadevi, opr. št. Ps 304/99 oz. Psp 100/2003, na katero se

pritožba sklicuje, gre za drugačno dejansko stanje. V omenjenem

primeru je bil za tožnika s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi

dokazan obstoj delovnega razmerja, v tožničinem primeru pa je

tudi po zatrjevanem prenehanju delovnega razmerja še vedno

obstajala zakonita podlaga za obvezno zavarovanje, tožnica ni

niti zahtevala niti dokazala izpolnitve pogojev za izvzem iz

zavarovanja. V omenjenem primeru je namreč šlo za zahtevo za

spremembo podlage med trajanjem zavarovanja. Povsem nekaj drugega

je pravilno stališče tožene stranke, da so pogoji za priznanje

pravice do starostne pokojnine izpolnjeni šele s prenehanjem vseh

razmerij oz. statusov, ki nalagajo obvezno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek na

razveljavitev dokončnih odločb ter priznanje pravice do starostne

pokojnine od 1.10.2000 dalje z ustreznimi izplačili, pritožbeno

sodišče pa je neutemeljeno pritožbo v skladu z določbo 353. čl.

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stanka je zahtevala povračilo pritožbenih stroškov. Ker s

pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 36. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) v zvezi z

odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-53/00 z dne 12.6.2003

(Ur. l. RS, št. 63/2003) ter ob upoštevanju 1. odst. 154. čl. ZPP

po načelu uspeha sklenilo, da stroške pritožbe trpi sama.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 169/2008
• VDS sodba Psp 493/2004
• VDSS sodba Psp 116/2002