VDS sodba Psp 300/2004

Jedro

Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito

sklenjena, saj ni šlo za začasno ampak za trajno povečan obseg

dela, je tožniku s potekom časa nezakonito prenehalo delovno

razmerje. Ker s tem v zvezi ni uveljavljal varstva pravic pri

delodajalcu oz. sodnega varstva, ni ravnal skladno z 15. alineo

1. odst. 11. čl. ZZZPB in mu ni mogoče priznati pravice do

denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca št. 290

115/01-3-218 z dne 19.4.2001 in št. 210-3596/00-12-427 z dne

30.1.2001 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega

nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1.10.2000 dalje in da

je toženec dolžan tožniku obračunati in izplačati pripadajoče

nadomestilo za čas brezposelnosti za obdobje od 1.10.2000 dalje,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti

mesečnih zneskov nadomestil, dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Pri tem navaja, da se zgolj navedba, da sklepanje aneksov k

pogodbi o zaposlitvi ni pravno veljavna oblika za podaljševanje

delovnega razmerja, iz razloga, ker novejša sodna praksa tega ne

dopušča, ne more preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe namreč ni

jasno, iz katerih razlogov sklepanje aneksov k že sklenjeni

pogodbi o zaposlitvi ni pravno veljavna oblika podaljševanja

delovnega razmerja. Popolnoma zmotno in napačno je stališče

prvostopnega sodišča, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno

razmerje. Odločanje o tem ni v pristojnosti socialnega, temveč

delovnega sodišča. Prvostopno sodišče med drugim navaja, da naj

bi bil tožnik pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas tudi iz

razloga, ker ni obstajal začasno povečan obseg dela. S tem v

zvezi tožnik navaja, da prvostopno sodišče ni ugodilo dokaznemu

predlogu za zaslišanje delodajalca, ki bi lahko izpovedal, ali je

obstajal začasno povečan obseg dela. Res je sicer, da sklenjeni

aneksi ne vsebujejo razloga za podaljšanje delovnega razmerja pri

delodajalcu Murinov d.o.o., vendar pa je v zvezi s tem potrebno

povedati, da pogodba o zaposlitvi z dne 10.12.1996 vsebuje razlog

sklenitve delovnega razmerja za določen čas, kar pomeni, da aneks

kot dopolnilo k osnovni pogodbi spreminja osnovno pogodbo,

konkretno pogodbo o zaposlitvi z dne 10.12.1996 v tistem delu,

kjer je navedeno trajanje delovnega razmerja, v preostalem pa v

celoti povzema določila pogodbe z dne 10.12.1996. Nadalje tožnik

še navaja, da razlogovanje prvostopnega sodišča, ki se nanaša na

uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu in uveljavljanje

sodnega varstva, pomeni neke vrste prisile v opravljanje

določenega dela pri določenem delodajalcu. Slednje pa je že z

ustavnimi določbami prepovedano. Ne gre namreč prezreti dejstvo,

da je od delavca odvisno, ali bo nadaljeval z delom pri

posameznem delodajalcu ali ne. Odločitev delavca, da ne bo

nadaljeval delo pri posameznem delodajalcu, pa vsekakor ne gre

smatrati, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji

oz. krivdi. Uporaba določbe 19. čl. ZZZPB v konkretnem primeru

pomeni, da bi tožnik bil dolžan vložiti zahtevo za varstvo pravic

oz. zahtevati sodno varstvo svojih pravic tudi v primeru, če ne

želi več nadaljevati dela pri delodajalcu. Slednje pa pomeni

posredno prisiljevanje človeka v opravljanje dela pri

delodajalcu, s katerim se ne razume, pri katerem ni zadovoljen s

pogoji dela in ki ga, kot je tekom postopka tožnik že tudi

navajal, pri opravljanju dela šikanira. Glede na navedeno tožnik

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podredno,

da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v

sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega

stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno

odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004, v

nadaljevanju ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z

dejanskimi, kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb

pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.

l. RS št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) v 3. ost. 1.

člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti,

zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde

ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko

postane njihovo delo nepotrebno. Konkretneje pa so v 19. členu

določeni razlogi, zaradi katerih zavarovanec ne more uveljaviti

pravice do denarnega nadomestila. Tako je med drugim v 15. alinei

19. člena določeno, da pravice do denarnega nadomestila ne more

uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v

nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom

organizacije oz. delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic v

organizaciji oz. pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v

skladu z zakonom. Ugotovitev glede zakonitosti sklenitve oz.

prenehanja delovnega razmerja pomeni predhodno vprašanje v zvezi

s priznavanjem pravice do denarnega nadomestila za primer

brezposelnosti. Glede na navedeno so torej neutemeljene

pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stvarno pristojnost

sodišča. V predmetni zadevi je torej sporno, ali je tožniku

delovno razmerje s potekom časa dne 1.10.2000 zakonito prenehalo

in s tem v zvezi, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas

s kasnejšimi dodatki zakonito sklenjena. V zvezi z navedenim pa

ni odločilno dejstvo, da se je delovno razmerje za določen čas

podaljševalo z dodatki (aneksi) k pogodbi, temveč je odločilno,

ali so obstajali razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, kot so določeni v takrat veljavnem Zakonu o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90 s spremembami, v nadaljevanju

ZDR). Tako je v 17. čl. navedenega zakona med drugim določeno, da

se delovno razmerje za določen čas lahko sklene, če se začasno

poveča obseg dela. V 1. odst. 18. člena pa je nadalje določeno,

da če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz.

delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z

zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu

moralo delovno razmerje prenehati, se šteje, da je delavec

sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

V sporni zadevi je bila prva pogodba o zaposlitvi za določen čas

sklenjena dne 10.12.1996 in sicer zaradi povečanega obsega dela.

Pogodba je bila sklenjena za določen čas in sicer do 10.10.1997

(priloga A/5 sodnega spisa). Z zadnjim aneksom št. 2-5/00,

sklenjenim dne 1.7.2000, pa je bilo določeno, da se delovno

razmerje podaljša za določen čas in sicer do 1.10.2000 (priloga

A/6). Po stališču pritožbenega sodišča pa skoraj štiriletno delo

na pavšalno opredeljnih proizvodnih delih (ključavničar) dejansko

dokazuje časovno neomejeno potrebo po tožnikovem delu. Zakon

namreč izrecno govori o začasnosti povečanega obsega dela, medtem

ko je šlo v primeru tožnika že za trajno povečanje obsega dela,

kar prepričljivo izhaja že iz same izpovedbe tožnika, zaslišanega

kot stranka v postopku, ko je izpovedal, da je imel delodajalec

stalno ekipo vzdrževalcev 6 do 7 ljudi, nato pa je pridobil

dodatna monterska dela in je takrat zaposlil skupaj s tožnikom še

tri monterje. Vsi trije dodatno zaposleni delavci so bili

vseskozi zaposleni. Torej je začasna narava dela v bistvu

pridobila značaj trajnega povečanja obsega dela. Tudi tožniku

samemu je bilo sumljivo, zakaj se mu delovno razmerje podaljšuje

vsake tri mesece z aneksom, vendar pa mu je delodajalec vsakič

odgovoril, da je zaposlen za nedoločen čas. Ker je element

začasnosti bistveni pogoj za sklenitev delovnega razmerja za

določen čas v vseh primerih iz 17. člena ZDR, za katere zakon kot

izjemo od zaposlitve za nedoločen čas predvideva možnost

sklenitve delovnega razmerja za določen čas, je bilo tudi po

stališču pritožbenega sodišča tožnikovo delovno razmerje pri

delodajalcu, očitno na vztrajanje delodajalca, nezakonito

sklenjeno za določen čas. Skladno z že citiranim 18. členom pa se

v tem primeru šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za

nedoločen čas. Glede na navedeno torej tožniku zaradi poteka časa

dne 1.10.2000 delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker s tem v

zvezi ni uveljavljal varstva pravic v organizaciji oz. pri

delodajalcu in ni zahteval sodnega varstva v skladu z zakonom,

kar pomeni, da ni ravnal v skladu z že citirano 15. alineo 1.

odst. 19. čl. ZZZPB, mu zaradi navedenega ni mogoče priznati

pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

V zvezi s predlogom tožnika, da se zasliši njegov delodajalec, pa

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče že z

zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku in pa s proučitvijo

ostalih pisnih dokazov v spisu, ustrezno razčistilo dejansko

stanje in da zaslišanje delodajalca ni bilo potrebno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami in sicer, da se tožnika sili v

opravljanje določenega dela pri določenem delodajalcu, pa je že

prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da zavarovancem pripadajo

pravice iz zaposlovanja za primer brezposelnosti le v primeru, ko

so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve oz. v

primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (3. odst. 1. člena

ZZZPB). Skladno z določbami ZZZPB je torej dolžnost zavarovanca,

da stori vse potrebno, da ohrani zaposlitev. V primeru, ko

zavarovanec (delavec) ni uveljavil predsodnega in sodnega

varstva, se obstoj njegove volje ali soglasja za prenehanje

delovnega razmerja predpostavlja. Gre za zakonsko presumpcijo,

določeno v 15. alinei 1. odst. 19. člena, ko se zaradi opustitve

vloženih pravnih sredstev šteje za dokazano, da je delavcu

delovno razmerje prenehalo po njegovi volji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 260/2005
• Sklep VIII R 21/2002
• Sklep VIII R 14/2004