VDS sodba Psp 242/2004

Jedro

Delovni invalid III. kategorije s priznano pravico do zaposlitve

na drugem ustreznem delu, ki kot tuj državljan brez osebnega

delovnega dovoljenja ni mogel biti prijavljen na zavodu za

zaposlovanje, ne more pridobiti pravice do nadomestila plače za

čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se ne

more v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe prijaviti na zavodu za

zaposlovanje, niti biti voden v evidenci brezposelnih oseb kot

iskalec zaposlitve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na

razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. I-8005731 z dne

24.1.2001 in iste opr. št. z dne 8.11.2000, ter posledično

priznanje in izplačilo denarnega nadomestila za čas čakanja na

zaposlitev na drugem ustreznem delu od 20.12.1995 dalje, ker je

presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in

zakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. Vztraja na

stališču, da je upravičena do vtoževanega denarnega nadomestila.

Poudarja le, da zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti

ni mogla dobiti dela v Republiki Sloveniji, niti na Hrvaškem, na

zavodu za zaposlovanje pa je tudi niso hoteli vpisati v evidenco

brezposelnih oseb. Zaradi nepriznane dajatve je pretrpela hude

psihične in duševne bolečine, saj bi ji nadomestilo predstavljajo

glavni vir preživljanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji

prizna vse pravice in se za ugodno rešitev zadeve vnaprej

zahvaljuje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne predlagala

kakršnihkoli dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju

ZPP-UPB2), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost

izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem

dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V

postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339.

člena ZPP-UPB2, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Obrazložena je s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi

razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še

naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je izključno podana v

123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju

ZPIZ-92), ki ga je v obravnavani zadevi glede na 446. člen

veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju

ZPIZ-1) potrebno uporabiti, in ki izrecno določa, da ima delovni

invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, s priznano pravico

do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu,

pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev

oziroma zaposlitev, če mu to delo ni zagotovljeno, vendar le pod

pogojem, če se je v roku 30-ih dni po dokončnosti odločbe o

priznani pravici do zaposlitve oziroma razporeditve, prijavil pri

zavodu za zaposlovanje. Po cit. povsem jasni in nedvoumni

zakonski določbi je pravico do spornega nadomestila plače mogoče

priznati le, če so hkrati izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani

pogoji. Torej, da je delovnemu invalidu priznana pravica do

zaposlitve na drugem ustreznem delu; da mu takšno delo ni

zagotovljeno; in če se je v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe o

priznani pravici, prijavil pri pristojnem Republiškem zavodu za

zaposlovanje. Prav slednje pravno-relevantno dejstvo, to je

prijavljenost na zavodu za zaposlovanje v 30-ih dneh po

dokončnosti odločbe, pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, niti

ni moglo biti izpolnjeno, kot je povsem pravilno zaključilo

sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Dejstvo, da tožnica ni bila, niti mogla biti prijavljena na

zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, je edino odločilno

za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Po Zakonu o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS,

št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) so se

namreč tujci pri slovenskem zavodu za zaposlovanje, kot iskalci

zaposlitve lahko prijavili le, če so imeli osebno delovno

dovoljenje. Tega pa tožnica kot tuj državljan, brez delovnega

dovoljenja, ni moglo storiti. Zato tudi ne izpolnjuje pogojev iz

2. odstavka 123. člena ZPIZ-92 za priznanje, odmero, niti

izplačevanje vtoževanega denarnega nadomestila. Ker je njeno

drugačno materialno-pravno naziranje zmotno, navedbe, ki se

nanašajo na težke zaposlitvene možnosti v R Sloveniji in R

Hrvaški, oziroma težke socialno-ekonomske razmere, pa pravno

povsem irelevantne, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od

izpodbijane, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti

in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2, potrditi sodbo sodišča prve

stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 378/2013
• VDSS sodba Psp 425/2008
• VDSS sodba Pdp 437/2010