VDS sodba Psp 512/2004

Jedro

Čeprav je bila le nekaj dni pred smrtjo zavarovanca sklenjena

zakonska zveza in zato niso izpolnjeni pogoji iz 110. člena

ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, lahko preživeli

zakonec isto pravico uveljavi na temelju izvenzakonske skupnosti

po 114. členu ZPIZ-1, če uspe dokazati, da je takšna skupnost

dejansko obstajala najmanj 3 leta pred zavarovančevo smrtjo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na

razveljavitev zavrnilne odločbe toženca opr. št. P-852070 z dne

31.7.2003 ter posledično tudi pravico do vdovske pokojnine po

pokojnem A. L., ker je presodilo, da je bila že v

predsodnem postopku zahteva zakonito zavrnjen. Ne sicer samo iz

razloga, ker niso izpolnjeni pogoji iz 110. člena Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju, temveč tudi zato, ker v

sodnem postopku ni dokazan niti obstoj zatrjevane izvenzakonske

skupnosti ter torej dejanski stanj iz 114. člena Zakona o

pokojninskem in zavarovanju.

Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh

pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve

zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša sicer z

materialnopravnim stališčem sodišča, da obstoj zakonske skupnosti

ne izključuje možnost dokazovanja in ugotavljanja izvenzakonske

skupnosti kot pogoja za vdovsko pokojnino, in da se torej 110. in

114. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne

izključujeta. Vendar pa meni, da je prvostopenjsko sodišče

nepravilno in pomanjkljivo ocenilo izpovedbe prič, ker ni dovolj

pretreslo vseh okoliščin konkretnega primera, zaradi česar naj bi

dejansko stanje napačno ugotovilo, nanj napačno uporabilo

materialno pravo in posledično zagrešilo tudi bistveno kršitev

postopka. Sodišču očita, da se je predvsem osredotočilo na

element ekonomske skupnosti, ne da bi glede pogoja skupnega

bivanja upoštevalo različen status pokojnega in tožnice, njunega

specifičnega dogovora o delitvi stroškov, dejstva, da je imela v

relevantnem obdobju še nepreskrbljeno hčerko, ki je študirala in

nekatere druge okoliščine. Zaključek, da ni izpolnjen pogoj

skupnega življenja obeh partnerjev, naj bi bil napačen,

upoštevano pa naj ne bi bilo niti dejstvo, da sta celo sklenila

zakonsko zvezo, kar tudi govori v prid obstoja izvenzakonske

skupnosti, ki so jo potrdile zaslišane priče. Priglaša stroške

pritožbe.

V zvezi s pritožbeni razlogi tožena stranka v pisnem odgovoru

sicer meni, da bi prvostopenjsko sodišče zadevo moralo presojati

izključno po 4. odstavku 110. člena Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju glede na to, da je bila med tožnico in

A, L. 14.2.2003 sklenjena zakonska zveza, ob njegovi

smrti 23.2.2003 pa je bil star več kot 58 let ter se pri tem

sklicuje na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča v

zadevi opr. št. Psp 441/2003 z dne 16.7.2003. Sicer pa

drugostopenjskemu sodišču predlaga, da tožničino pritožbo kot

neutemeljeno zavrne tudi iz razloga, ker izvenzakonska skupnost

ni dokazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne

ponuja kakršnihkoli novih dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi

spremembami; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal dvom v

pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Izdana je

ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem

materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz

2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po

uradni dolžnosti, niti iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi

smiselno zatrjevane kršitve 8. člena ZPP o prosti presoji

dokazov. Sodba je namreč utemeljena s prepričljivimi dejanskimi

in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe

potrebno dodati predvsem naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor o pravici do vdovske pokojnine po

pokojnem A. L., umrlem 23.2.2003. Nobenega dvoma ni, da je

tožnica z zavarovancem, rojenim 9.4.1934, zakonsko zvezo sklenila

14.2.2003. Ker je ob sklenitvi zakonske zveze A. L. že

presegel starost 58 let starosti iz 1. odstavka 36. člena Zakona

o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99,

s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), bi lahko vdova

po njem pravico do vdovske pokojnine glede na 4. odstavek 110.

člena ZPIZ-1 pridobila le, če bi zakonska zveza trajala

nepretrgoma najmanj eno leto, ali če bi imela z umrlim

zavarovancem skupnega otroka. Ker slednja pogoja v obravnavani

zadevi zanesljivo nista izpolnjena, saj je od sklenitve zakonske

zveze do smrti zavarovanca poteklo le 9 dni, niti ni bilo

skupnega otroka, je bila zahteva z izpodbijanim upravnim aktom v

predsodnem postopku na tem pravnem temelju zakonito zavrnjena.

Hkrati prvostojenjsko sodišče pravilno zaključuje, da v

obravnavani zadevi ni dokazan niti zakonski dejanski stan iz 114.

člena ZPIZ-1. Pravico do vdovske pokojnine lahko namreč na tej

pravni podlagi uveljavi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred

smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je

po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v pravnih

posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti

živela zadnje leto pred smrtjo zavarovanca, če je z njim

kadarkoli imela skupnega otroka. Seveda o tem, katera dejstva iz

cit. zakonske določbe je šteti za dokazana, v skladu z načelom o

prosti presoji dokazov (8. člen ZPP), sodišče odloča po svojem

prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega

dokaznega postopka. Prav v skladu s tem postopkovnim načelom pa

je korektno, analitično ter logično pravilno ocenjena dokazna

vrednost izpovedb zaslišanih prič ter prepričljivo zaključeno, da

v obravnavani zadevi izvenzakonska skupnost, ki bi bila v pravnih

posledicah izvenačena z zakonsko zvezo, ni dokazana in s tem niti

dejanski stan iz 114. člena ZPIZ-1, le da se tožnica s takšno

dokazno oceno ne strinja.

Da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in

ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, po 114. členu ZPIZ-1,

enake pravne posledice kot zakonska zveza, mora biti po vsebini

enaka življenjski skupnosti med zakoncema. Dokazani morajo biti

tako objektivni elementi, ki se kažejo v skupnem prebivanju, v

skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, kot subjektivni

elementi, ki se kažejo v notranjem, čustvenem razmerju, svobodni

odločitvi partnerjev živeti skupaj, čustveni navezanosti,

vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči, skratka

partnerja morata v očeh javnosti veljata za moža in ženo.

Vendar pa vsi navedeni elementi z izpovedbami prič, ki jih je

predlagala tožnica, zagotovo niso dokazani, kot zmotno meni

pritožba. Kadar ni nobenega drugega dokaza o zatrjevani

izvenzakonski skupnosti, torej niti prijavljenosti stalnega

skupnega prebivališča, kot v obravnavani zadevi, morajo biti

namreč izpovedbe prič tako prepričljive, popolne, nedvoumne in

med seboj dopolnjujoče, da je na njihovi podlagi mogoče z

gotovostjo sklepati na obstoj prav vseh elementov izvenzakonske

skupnosti. Čeprav je bila med tožnico in A. L. nekaj dni

pred njegovo smrtjo sicer sklenjena zakonska zveza, pa niti to

dejstvo v povezavi z izpovedbami tožnice in prič, ne dokazuje

najmanj tri leta trajajoče skupnosti v smislu 12. člena Zakona o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ne samo zato, ker so

izpovedbe prič o trajanju oziroma pričetku zatrjevanega razmerja

povsem splošne, saj nobena od njih, niti tožnica ni izpovedala,

kdaj natančno naj bi začetno prijateljstvo preraslo v "resno"

zvezo, temveč predvsem zato, ker dejansko skupno življenje in

prebivanje, niti ni bilo zatrjevano. Tožnica je celo sama

izpovedala, da je med tednom s hčerko živela v svojem stanovanju

na M. v Ljubljani, in le ob vikendih (od petka popoldne

do nedelje zvečer) pri pokojnem zavarovancu v Medvodah. Že to je

po oceni pritožbenega sodišča zadosten razlog za zakonitost

izdane zavrnilne sodne odločbe. V okoliščinah konkretnega

primera, ko ne gre za pomembnejšo prostorsko, niti časovno

oddaljenost med Medvodami in Ljubljano, so razlogi za takšen

način življenja pravilno ovrednoteni, zato obširne pritožbene

navedbe o skupni odločitvi obeh partnerjev, niso bistvene. Četudi

imajo pari pravico, da si v okviru določil ZZDR sami izberejo, na

kakšen način bodo živeli in kako organizirali skupno življenje,

sodišče pravilno razloguje, da si je v urejeni zakonski zvezi

težko predstavljati, da bi eden od zakoncev 5 dni v tednu živel v

drugem stanovanju samo zato, ker je bližje službi, in ker naj bi

bile povezave od službe v Ljubljani do doma partnerja v Medvodah

z javnimi prevoznimi sredstvi slabe. Sicer pa je glede na

ustaljeno sodno prakso za uspešno dokazovanje izvenzakonske

skupnosti lahko ločitev partnerjev zgolj občasna, in ne način

trajne ureditve razmerja.

Enako velja za ekonomsko in gospodinjsko skupnost. Ob tem, da v

obravnavani zadevi ni dokazano dejansko skupno življenje in

bivanje partnerjev razen med vikendi, tudi ni takšne

gospodinjske, niti ekonomske skupnosti, ki bi pogojevala drugačno

odločitev od izpodbijane. Ob bistveno pravilni dejanski

ugotovitvi sodišča, da sta imela partnerja povsem ločena sredstva

za izdatke svojih stanovanj in le omejene skupne izdatke, v

njunem primeru ni šlo za ekonomsko skupnost v smislu, skupnega

odločanja o invensticijah, porabi denarja, o prihrankih in

podobno. Nenazadnje je pravilno ocenjena tudi dokazna vrednost

izpovedb prič o tem, da so njuno razmerje dojemale kot

izvenzakonsko skupnost. Ta okoliščina oziroma element je sicer

nujen, vendar ob pomanjkanju objektivnih elementov zatrjevane

izvenzakonske skupnosti, sam po sebi še ni zadosten razlog za

takšen dokazni zaključek, kot se zavzema pritožba.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno

zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve

stopnje. Glede na izid pritožbenega postopka je pritožbeno

sodišče ob uporabi 1. odstavka 36. člena v zvezi z odločbo

Ustavnega sodišča RS, št. U-I-53/2000-32, z dne 12.6.2003 (Ur. l.

RS, št. 63/2003) hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje

stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 296/2004
• VDSS sodba in sklep Psp 326/2012
• VDSS sodba Psp 38/2014