VDS sodba Psp 625/2004
| Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
|---|---|
| Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
| ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PSP.625.2004 |
| Evidenčna številka: | VDS03708 |
| Datum odločbe: | 22.09.2005 |
| Področje: | ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE |
| Institut: | pokojninsko in invalidsko zavarovanje - sorazmerni del slovenske pokojnine |
Jedro
Uživalcu starostne pokojnine, priznane s strani hrvaškega nosilca
zavarovanja pred 8.10.1991 po predpisih bivše SFRJ, na podlagi
pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja,
ne more uveljaviti samostojnega, niti sorazmernega dela
pokojnine, ne uveljavljati ponovne odmere pokojnine, saj je v 36.
členu Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in
Republiko Hrvaško izrecno dogovorjeno, da ostanejo dajatve
obveznost tiste države pogodbenice, ki jih je do 8.10.1991
priznala.
Izrek
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na
razveljavitev odločbe toženca opr. št. 9013996 z dne 19.6.2001
ter priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je presodilo,
da je izpodbijani zavrnilni upravni akt pravilen in zakonit.
Zoper cit. sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno
zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno
uporabljenega materialnega prava. Vztraja na stališču, da je
upravičen do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine za
dopolnjenih 10 let pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu
zavarovanja. Navaja, da je sicer hrvaški starostni upokojenec od
15.4.1985, vendar naj bi mu bila pokojnina v višini 950 kun
izplačevana le za hrvaško pokojninsko dobo. Ker pokojnina, ki jo
prejema od hrvaškega nosilca zavarovanja, ne zadošča za
preživljanje, uveljavlja slovenski del pokojnine in prosi za
ugodno rešitev.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnik v pritožbi ne navaja nobenih takšnih novih dejstev,
niti ne ponuja kakršnihkoli dokazov v smislu 1. odstavka 337.
člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s
poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPP), da bi sploh nastal
dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe.
Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno
uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do
procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je
potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s
prepričljivimi dejanskimi in pravnilnimi pravnimi razlogi, zato
je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.
Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le dejstvo, da je tožnik
uživalec starostne pokojnine od 15.4.1985 dalje, priznane s
strani hrvaškega nosilca zavarovanja z odločbo št. 03160601445 z
dne 25.6.1985, iz katere določno izhaja, da je bila tako pri
ugotavljanju pogojev za priznanje pravice, kot odmeri pokojnine,
upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri slovenskem
nosilcu zavarovanja. Ob takšnem dejanskem stanju pa ne glede na
raven pokojninske dajatve, ki jo izplačuje hrvaški nosilec
zavarovanja, tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovanja ne more
uveljaviti samostojne, niti sorazmernega dela slovenske starostne
pokojnine, četudi ima pri njem dopolnjenih zatrjevanih 10 let
pokojninske dobe, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje in
pred njim že tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu.
Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je izključno podana v
meddržavnem Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko
Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - MP, št. 21/97), ki se
uporablja od 1.2.1998 dalje. V 36. členu cit. sporazuma sta se
državi izrecno dogovorili, da ostanejo dajatve, ki jih je do
8.10.1991 priznal nosilec ene države pogodbenice po pravnih
predpisih nekdanje SFRJ, z upoštevanjem tudi zavarovalne dobe,
dopoljnjene po pravnih predpisih druge države pogodbenice,
obveznost tistega nosilca države pogodbenice, ki je dajatev
priznala. To seveda pomeni, da uživalci pokojninskih dajatev,
priznanih pri nosilcu zavarovanja ene od držav pogodbenic pred
razpadom bivše SFRJ, v drugi državi pogodbenici, ne morejo
uveljaviti samostojne, ne sorazmernega dela pokojnine, niti
zahtevati ponovne odmere pokojnine na podlagi dopolnjene
pokojninske dobe v drugi državi pogodbenici. Cit. mednarodno
pravno ureditev je glede na načelo 8. člena Ustave Republike
Slovenije, po katerem se objavljene mednarodne pogodbe
uporabljajo neposredno, bila pri odločanju o zahtevi dolžna
uporabiti tako tožena stranka v predsodnem postopku, kot sodišče
prve stopnje. Iz istih materialnopravnih razlogov je tudi
pritožba ostala brezuspešna. Pritožbene navedbe tožnika, da je v
R Sloveniji dopolnil 10 let pokojninske dobe, oziroma da nizka
pokojnina, ki jo izplačuje hrvaški nosilec zavarovanja, ne
zadošča niti za preživljanje, namreč pravno sploh niso
relevantne, ker ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.
Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na
podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014
