VDS sklep Psp 920/2005

Jedro

V sporu o pravici do predčasne pokojnine ni podlage za izdajo

bodisi ugoditvene bodisi zavrnilne zamudne sodbe, saj gre v tem

primeru za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba prvostopenjskega sodišča

razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo zavrnilo tožničin

zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne 1.4.2005 ter z

dne 11.1.2005 (pravilno: odpravita) in da se ugotovi, da je

tožnica na dan 31.12.1999 dopolnila 25 let, 3 mesece in 5 dni

pokojninske dobe ter da je s tem izpolnjevala poleg starosti tudi

pogoj manjkajočih 5 let pokojninske dobe in s tem izpolnila

pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi bistvene

kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Poudarja, da je sodišče izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo, moralo

pa bi glede na neaktivnost toženca izdati ugoditveno sodbo.

Zavrnilno zamudno sodbo je izdalo brez izvedbe dokazov na glavni

obravnavi ter ji z izdajo zamudne sodbe onemogočilo le-to

izpodbijati zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega

stanja. Nadalje podaja svoja razumevanja materialnopravne podlage

za tožbeni zahtevek ter smiselno poudarja, da sodišče ni odločilo

o zahtevku za dokup študijskih let v višini manjkajočih mesecev

do dopolnjenih 25 let pokojninske dobe, to je 8 mesecev in 25

dni, ki ga je, kot navaja smiselno, postavila v tožbenem predlogu

v vlogi, datirani s 27.9.2005 (list. št. 8 - 10 v spisu sodišča

prve stopnje).

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob uporabi 1. odst. 28. čl.

Zakona o delovnih in socialih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004;

nadalje ZDSS-1) v zvezi z 3. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem

postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; nadalje ZPP), kot

pravna posledica izostanka toženca s prvega naroka za glavno

obravnavo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa v socialnem sporu, v

primerih, v katerih se sodi o vtoževani pravici s področja

socialne varnosti, ni podlage za izdajo bodisi ugoditvene bodisi

zavrnilne zamudne sodbe. Ugoditvena zamudna sodba je zgrajena na

podlagi navedb tožnika in na priznanju odsotnega toženca. Fingira

se namreč, da v takem primeru toženec priznava tožnikove navedbe.

Če pa iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka, izda sodišče, v kolikor na poravnalni narok

ali na prvi narok na glavno obravnavo toženec ne pride, pod

pogoji, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku, t.i. zavrnilno

zamudno sodbo, torej zamudno sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne (3. odst. v zvezi s 1. odst. 318. čl. ZPP in 1. odst. 28.

čl. ZDSS-1). Prvostopenjsko sodišče pa je očitno spregledalo, da

ZPP v 318. čl. med predpostavkami, ki morajo biti vse kumulativno

podane, določa tudi, da ne gre zahtevek, s katerim stranke ne

morejo razpolagati (2. tč. 1. odst. 318. čl. v zvezi s 3. odst.

3. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče meni, da v socialnih sporih, v

primerih, ko se odloča o pravicah iz socialnega zavarovanja, - ne

pa samo o denarnih zahtevkih; npr. o vrnitvi sredstev ali o

odškodninski odgovornosti - za izdajo zamudne sodbe (ali

ugoditvene ali zavrnilne) ni podlage že iz razloga, ker v teh

primerih ni izpolnjena predpostavka iz 2. tč. 1. odst. 318. čl.

ZPP. V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravici iz

posamezne vrste socialnega zavarovanja, materialnopravni predpisi

namreč ne predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v

medsebojne odnose. Glede na določbe materialnih socialnopravnih

predpisov nastanejo medsebojni odnosi strank po zakonu samem,

torej brez volje strank, saj je (konkretno) pokojninsko in

invalidsko zavarovanje obvezno. Tako namreč določa Zakon o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s

spremembami), enako pa pred tem veljavni zakon o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju. ZPIZ/99 v 5. čl. zlasti poudarja

specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. čl. sodi

tudi pravica do pokojnine s tem, ko določa, da so te pravice

neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega

in tudi ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne

zastarajo (razen dospelih neizplačanih zneskov denarnih

prejemkov) ter jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti,

razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Zavarovancem ne daje

pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavod, pač pa

so določene z zakonom. Zato se zavarovanec in zavod ne moreta

dogovoriti ne o manjšem ne o večjem obsegu pravic od zakonsko

določenih na področju obveznega (kot tudi prostovoljnega)

zavarovanja. Zavod je le nosilec obveznega zavarovanja (10. čl.).

Zato je zavod pristojen le za ugotavljanje, ali zavarovanec za

uveljavitev zakonsko določene pravice izpolnjuje z zakonom

predpisane pogoje. Pri pravicah iz obveznega pokojninskega in

invalidskega zavarovanja tudi ne gre za lastna sredstva zavoda.

Ta jih le zbira in razdeljuje v okviru materialnopravnih

zakonskih določb. Zato je dispozitivnost v socialnih sporih

omejena le na tožnike - zavarovance (vložitev tožbe, sprememba

zahtevka, umik tožbe) in tožencu (zavodu) tudi noben predpis ne

dovoljuje pripoznanja ali poravnave glede zahtevka za priznanje

pravice, za katerega ni dejanske in materialnopravne podlage. Če

bi toženi zavod tak zahtevek pripoznal ali se o njem želel

poravnati, sodišče njegovega razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo

priznati, saj bi nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3.

čl.).

Glede na vse obrazloženo po mnenju pritožbenega sodišča iz teh

razlogov v primeru, ko zavarovanka - tožnica zahteva priznanje

določene pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega

zavarovanja, ni podlage za izdajo - v konkretnem primeru

zavrnilne - zamudne sodbe, že zato, ker gre za zahtevek, s

katerim stranke (konkretno toženec) ne morejo razpolagati.

Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče z izdajo

(zavrnilne) zamudne sodbe kršilo določbe 7. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP, s tem v zvezi oz. posledično pa tudi določbe 8. tč. 2. odst.

iste zakonske določbe. Ker je zmotno menilo, da so v konkretnem

primeru podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, ni

izvajalo dokazov, s tem pa tožnici ni bila dana možnost

obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je torej v nasprotju z že

navedenimi zakonskimi določbami izdalo (zavrnilno) zamudno sodbo,

moralo pa bi izdati kontradiktorno sodbo.

Novi ZDSS-1 v 30. čl. sicer prepoveduje razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar le

v primeru, ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka,

nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na

obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obravnavani

zadevi zaradi že obrazložene zmotne materialnopravne presoje

narave vtoževane pravice, prvostopenjsko sodišče dokazov (tako

npr. dokaza s prečitanjem listin v toženčevem spisu, št. 7021150,

ki ga je le-ta predložil z odgovorom na tožbo) sploh še ni

izvajalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo na podlagi 353. čl. ZPP vrnilo prvostopenjskemu sodišču v

novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno postopati v

skladu s procesnopravnimi in materialnopravnimi stališči

pritožbenega sodišča ter ob uporabi določbe 61. čl. ZDSS-1 v

kontradiktornem sojenju ugotoviti sporna dejstva, od katerih je

odvisna utemeljenost zahtevka.

Pritožba tudi utemeljeno poudarja, kot že povzeto, da

prvostopenjsko sodišče ni odločilo o (podrednem) zahtevku za

dokup časa študija v višini manjkajočih mesecev do dopolnjenih 25

let pokojninske dobe, ki ga je tožnica postavila v že navedeni

vlogi, datirani s 27.9.2005. To je, kot izhaja iz zapisnika o

obravnavi dne 27.9.20005, pred zaključkom obravnave predložila

prvostopenjskemu sodišču. Ker na navedenem obravnavnem naroku

toženec ni bil navzoč, bi sodišče že zato moralo narok preložiti,

kot to izhaja iz določb 6. odst. 185. čl. ZPP. Ker sodišče z

navedeno vlogo tožnice, v kateri gre zaradi že navedenega

(podrednega) zahtevka za spremembo tožbe, po določbah 185. čl.

ZPP sploh ni postopalo, kar je tudi kršitev določb postopka, bo

moralo navedeno kršitev odpraviti v novem sojenju.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII R 7/2005
• VDSS Sklep Psp 188/2019
• VSRS Sklep II Ips 254/2018