VDS sklep Psp 631/2005

Jedro

Če sodišče prve stopnje v materialno-pravnem smislu ni razčistilo

vsebine tožbenega zahtevka, zaradi česar je bil dokazni postopek

pred sodiščem prve stopnje tako pomankljiv, da nepravilnosti ni

mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov

pred pritožbenim sodiščem, niso podani pogoji za uporabo 1.

odstavka 30. člena ZDSS-1. Tudi po načelu specialnosti je

potrebno načelo materilane resnice in preiskovalno načelo

upoštevati pred prepovedjo razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve

sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice M. K., odpravilo odločbi Zavoda za pokojninsko

in invalidsko zavarovanje št. I-3016342 z dne 16.7.2002 in

23.1.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Odločilo je, da je Zavod dolžan izdati nov upravni akt najkasneje

v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je naložilo

plačilo 106.843,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 22.6.2005, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da je bila tožnica z odločbo Območne

enote tožene stranke v K. št. I-3016342 z dne 6.7.2000 razvrščena

v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico

do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo. Na predlog

delodajalca je tožena stranka dne 16.7.2002 dokončno odločila, da

je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije

invalidnosti z omejitvami pri delu ter s pravico do razporeditve

oz. zaposlitve, primeroma na delu čistilke po sporočenem opisu.

Ker je tožena stranka odločila le o primernosti predlaganega

drugega dela in ni bil vložen predlog za uveljavljanje novih

pravic iz invalidskega zavarovanja, ki ga lahko z novo medicinsko

dokumentacijo vloži le zavarovanka ali njen osebni zdravnik, ni

podlage za odločitev o novih pravicah iz invalidskega

zavarovanja, kot je naložilo sodišče, o invalidnosti, vzroku in

pravici do razporeditve na drugo ustrezno delo je bilo namreč

pravnomočno odločeno z odločbo št. I-3016342 z dne 6.7.2000.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča prve

stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more v celoti

preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se

navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi

listinami, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po

14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2. odst. 350. čl.

ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je

po oceni pritožbenega sodišča očitno posledica nesklepčnosti

tožbe, saj materialno-pravno zahtevek tožeče stranke ni

opredeljen v skladu z 2. odst. 73. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1).

Ni jasno, ali tožba izpodbija le odločitev o primernosti dela

snažilke kot drugega ustreznega dela, oz. ali zahteva ugotovitev

dodatnih omejitev pri delu, ki jih ne navajata pravnomočna

odločba z dne 6.7.2000, niti izpodbijana odločba z dne 16.7.2002,

kar bi pomenilo, da so pritožbene navedbe o nujnosti novega

predhodnega postopka pri toženi stranki, na podlagi nove zahteve,

pravilne.

Tožena stranka je o vzroku invalidnosti III. kategorije

pravnomočno odločila dne 6.7.2000. Po izreku odločbe tožnica

zaradi poklicne bolezni od 26.6.2000 dalje ni zmožna za svoje

delo "popravljalec avtoplaščev". Po 12. in 249. čl. Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s

spremembami - ZPIZ-1) se pravice iz obveznega zavarovanja

uveljavljajo pri Zavodu po zakonu o splošnem upravnem postopku,

če zakon ne določa drugače. Ob smiselni uporabi 225. čl. Zakona o

splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS št. 80/99 s spremembami -

ZUP) je, upoštevajoč, da je tožnica z omenjeno odločbo pridobila

pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ta odločba

postala pravnomočna tudi glede ugotovljenega vzroka invalidnosti,

o katerem je odločeno v izreku. Pravnomočno odločbo je po 4.

odst. 225. čl. ZUP mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti

samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Ko je

tožena stranka s kasnejšimi odločbami na predlog delodajalca

odločila o drugem ustreznem delu, ni spremenila pravnomočno

ugotovljenega vzroka invalidnosti. Ugotovitev, da v izpodbijanih

odločbah ni bilo odločeno o vzroku invalidnosti, zato ne more

biti razlog za njihovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovno

upravno odločanje.

Sodišče prve stopnje je sicer utemeljeno opozorilo na določbe

ZUP, ki nalagajo organom, da v primerih, ko odločajo o pravicah

in pravnih koristih posameznikov, pred izdajo odločbe ugotovijo

vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne ter

strankam omogočijo, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in

pravne koristi. Po prepričanju sodišča druge stopnje okoliščine v

zvezi z delom čistilke, kot drugim ustreznim delom, niso bile

popolno ugotovljene. Opisa delovnega mesta "čistilka" tožnica ni

podpisala, kar pomeni, da ni ugotovljeno, ali s takšnim opisom

soglaša. Med ekološkimi pogoji je navedeno, da se delo opravlja v

mokroti in vlagi. To je v nasprotju z mnenjem specialistke

medicine dela iz Obratne ambulante S., da tožnica ni zmožna za

dela, kjer prihaja v stik z vodo ali vlago in tudi ne v neugodnih

klimatskih pogojih. Iz priloge k obrazcu opisa delovnega mesta po

nastanku invalidnosti izhaja, da bi tožnica pri delu uporabljala

čistila, v več primerih se navaja pomivanje, kar pomeni stik z

vodo in vlago, poleg tega je dolžna čistiti proizvodne prostore

in s tem v zvezi ni ugotovljeno, ali bi ob tem prihajala v

neposredni stik z vulkanizirano gumo, kromom in nikljem, kar je

bilo kot omejitev določeno z že omenjeno pravnomočno odločbo o

razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Za delovno nalogo

čiščenja proizvodnih prostorov bo potrebno ugotoviti, v kolikšnem

obsegu čistilka prihaja v stik z drobci ali prahom vulkanizirane

gume. Nerazčiščeno je dejansko stanje v zvezi s trditvijo

tožnice, da se pri njej pojavi alergijska reakcija v stiku z

gumiranimi rokavicami, ki jih je potrebno pri delu čistilke

uporabljati.

Šele po dopolnitvi dokaznega postopka, predvsem z natančnejšim

zaslišanjem tožnice, ki naj se opredeli do opisa delovnega mesta

čistilke ter morebitnimi poizvedbami pri delodajalcu o pogojih na

tem delovnem mestu in z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije

oz. vsaj zaslišanjem njenega predsednika, specialista medicine

dela, bo mogoče pravilno presoditi, ali delovno mesto čistilke

pomeni drugo ustrezno delo v smislu 37. čl. ZPIZ in s tem

pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

Razčistiti bo potrebno nasprotje med mnenjem specialistke

medicine dela, da tožnica ni zmožna za delo v stiku z vodo ali

vlago ter drugačnim mnenjem IK. Po prepričanju sodišča druge

stopnje to ne pomeni, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja

pred sodiščem dolgotrajno oz. povezano z nesorazmernimi težavami,

še zlasti, če se upošteva, da bi morala tožena stranka nov

upravni akt po odločitvi sodišča, v skladu z 2. odst. 82. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in

10/2004 - ZDSS-1) izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe.

Zaslišanje tožnice ter pridobitev dodatnih strokovnih mnenj ne

pomeni, da je ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem povezana

z nesorazmernimi težavami. V primeru, ko tožbenemu zahtevku

ugodi, je sodišče na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDSS-1 predvsem

samo dolžno odločiti o pravici. Sodišče obvezujeta načeli

materialne resnice po 61. čl. ZDSS-1 in preiskovalno načelo po

62. čl. ZDSS-1. Uporaba teh dveh načel pomeni olajšavo pri

ugotavljanju popolnega dejanskega stanja in daje sodišču možnost,

da se na hiter in učinkovit način prepriča o dejstvih, pomembnih

za odločitev.

Sodišče druge stopnje po 30. čl. ZDSS-1 ne sme razveljaviti

izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v nov postopek zaradi zmotne

ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve

določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno

ali ponovljeno izvedbo dokazov, oz. izvedbo drugih procesnih

dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem

primeru sodišče prve stopnje v materialno-pravnem smislu ni

razčistilo vsebine tožbenega zahtevka, zato je bil dokazni

postopek pri sodišču prve stopnje tako pomanjkljiv, da

nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Tudi po

načelu specialnosti je potrebno načelo materialne resnice in

preiskovalno načelo upoštevati pred prepovedjo razveljavitve

sodne odločbe ter vrnitve v nov postopek. Iz navedenih razlogov

je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo ter

zadevo vrnilo v novo sojenje, da bo sodišče prve stopnje, po

razčiščenju vsebine tožbenega zahtevka, v nakazani smeri izvedlo

dokaze in nato ponovno odločilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 891/2004
• VSL sklep I Kp 183/2000
• VSL sodba I Cpg 486/2000