VDS sodba Psp 690/2004

Jedro

Po določbi 392. čl. ZPIZ-1 je potrebno preizkusiti, ali so

izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine tožnici po

predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po prej

veljavnem ZPIZ/92. Ker tožnica ob zavarovančevi smrti ni imela

lastnosti zavarovanke, bi morala do zavarovančeve smrti dopolniti

starost 45 let oz. vsaj 40 let, da bi to pravico pridobila z

izpolnitvijo 45 let starosti.

Ker ni dokazano, da bi skupni otrok s pokojnim zavarovancem

kadar koli iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji pridobil

pravico do družinske pokojnine po pokojnem zavarovancu oz. to

pravico užival, tožnica tudi na tej podlagi ne more pridobiti

pravice do vdovske pokojnine, saj po 3. alinei 1. odst. 72. čl.

ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine vdova, ki ji je po

moževi smrti ostal otrok, ki ima tudi sam pravico do družinske

pokojnine po možu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke

št. P-4101967 z dne 11.4.2002 ter zadevo vrne v nov postopek

toženi stranki, zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da

je tožena stranka tožnici dolžna vrniti plačane prispevke v

višini, kot so bili preveč plačani. Omenjeno odločbo je potrdilo

kot pravilno in zakonito ter tožnici naložilo povračilo stroškov

sodnemu tolmaču v znesku 3.462,00 SIT v 8 dneh.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Navaja, da je pri toženi

stranki zahtevala pokojnino v sorazmernem deležu, upoštevajoč

delovno dobo pokojnega moža M. Z., dopolnjeno v RS, v trajanju 10

let, 9 mesecev in 13 dni. Izpolnjuje starostni pogoj za

pridobitev pravice do pokojnine. Ker je njen pokojni mož plačeval

prispevke za pokojninsko zavarovanje v RS, bi morali njegovi

dediči dobiti ustrezni delež njegovih vlaganj. Obveščena je bila,

da je bil med Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BiH) in R

Slovenijo sklenjen sporazum o priznavanju pravic iz pokojninskega

zavarovanja, oz. bo v kratkem sklenjen. Glede na predloženo

dokumentacijo predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano

sodbo spremeni in se zadeva vrne v ponovno obravnavo ter

odločitev toženi stranki, pri tem naj se upoštevajo novo nastala

razmerja med obema državama.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica ne

izpolnjuje pogojev po 3. odst. 72. čl. Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31.12.1999, za priznanje

pravice do družinske pokojnine. V sistemu obveznega pokojninskega

in invalidskega zavarovanja ni pravne podlage za vrnitev pravilno

plačanih prispevkov. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo določb

postopka, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče

druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica v pritožbi izpodbija le zavrnitev njenega zahtevka za

priznanje sorazmernega dela družinske pokojnine, ne pa tudi

zavrnitev zahtevka za vračilo prispevkov. Sodišče prve stopnje

je, ob upoštevanju datuma vložitve zahtevka 26.2.2001, pravilno

uporabilo materialno pravo in izpodbijani odločbi tožene stranke

potrdilo kot zakoniti. Ne glede na tožničino prepričanje, da je

med BiH ter R Slovenijo sklenjen sporazum, na podlagi katerega bi

lahko pridobila pravico iz obveznega pokojninskega in

invalidskega zavarovanja v RS, kar je zmotno, ker takšen sporazum

še ni bil sklenjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo,

da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do

družinske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), ki

velja od 1.1.2000, niti po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem

in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ).

Ob smrti moža Mehana Zehića je dopolnila 39 let in 11 mesecev

starosti, zato ob vložitvi zahtevka ne izpolnjuje nobenega izmed

pogojev, določenih v 421. čl. ZPIZ-1, kjer se za upravičenca do

vdovske pokojnine ob smrti zavarovanca zahteva višja starost, kot

jo je tožnica dejansko dopolnila. Glede na določbo 392. čl.

ZPIZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo ali so

izpolnjeni pogoji za priznanje vdovske pokojnine tožnici po

predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, to je po prej

veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev po 72. čl. ZPIZ, ker bi po 4. odst.

za pridobitev pravice do družinske pokojnine, upoštevajoč

dejstvo, da ob zavarovančevi smrti ni imela lastnosti

zavarovanke, morala do zavarovančeve smrti dopolniti starost 45

let oz. vsaj 40 let, da bi to pravico pridobila z izpolnitvijo 45

let starosti.

Pravno nepomembne so tožničine navedbe in predloženi dokazi o

njeni dolžnosti preživljanja otroka M. Z., ki se je v obdobju od

leta 1993 do 6.6.1996 redno šolal. V skladu s 3. alineo 1. odst.

72. čl. ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine vdova, ki ji

je po moževi smrti ostal otrok, ki ima tudi sam pravico do

družinske pokojnine po možu. Nobenih dokazov ni, da je M. Z., ki

je po zatrjevanju tožnice sin nje in njenega pokojnega moža,

kadar koli iz obveznega zavarovanja v R Sloveniji pridobil

pravico do družinske pokojnine po M. Z. oz. to pravico užival. S

tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da

tožnica z zahtevkom, podanim v letu 2001, že na podlagi 157. čl.

ZPIZ-1, ki je enak določbi 172. čl. ZPIZ, ne more več pridobiti

pravice do izplačila družinske pokojnine, ker se po obeh določbah

osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina

izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in

največ za 6 mesecev nazaj. Ker je M. Z. šolanje dokončal v juniju

1996 in ker tožnica tudi sicer ni izpolnila pogojev za pridobitev

pravice do družinske pokojnine na podlagi dolžnosti preživljanja

skupnih otrok, so njene trditve tudi v tej smeri neutemeljene.

Tožnica se glede zavrnitve podrednega zahtevka za vračilo

prispevkov ne pritožuje oz. pritožbe v tej smeri ni obrazložila.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obrazložitev zavrnilne

prvostopne sodbe tudi s tem v zvezi pravilna in popolna. Zakon o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa, da je pogoj za

uveljavitev pravic, poleg izpolnitve predpisanih pogojev, tudi

plačilo prispevkov. Nobene pravne podlage pa ni za zahtevek za

vračilo vseh ali dela prispevkov v primeru, ko zavarovanec oz.

njegov družinski član ne izpolni zakonskih pogojev za pridobitev

pravice in mu zato pravica oz. dajatev iz obveznega zavarovanja

ni priznana, oz. vsaj ni priznana v skladu z njegovimi

pričakovanji.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in

ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče

druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 645/2004
• VDS sodba in sklep Psp 640/2004
• VSK sklep Kp 323/2006