VDS sodba Psp 655/2004

Jedro

Ker je tožniku hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega

zavarovanja priznal pravico do predčasne pokojnine ob upoštevanju

zavarovalne dobe, dopolnjene tako v Sloveniji kot tudi na

Hrvaškem, je s tem izpolnjen dejanski stan po 36. čl. Sporazuma o

socialnem zavarovanju med RS in R Hrvaško, kajti pravica do

pokojnine je bila priznana pred 8.10.1991 ob upoštevanju

zavarovalnih dob v obeh državah. V tem primeru pa izplačevanje

pokojnine ostane obveznost organa, ki je to pokojnino priznal,

zato tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine pri ZPIZ

ni utemeljen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca opr. št.

P-1005327 z dne 17.10.2000 in da se mu prizna pravica do

starostne pokojnine. Odločbo toženca št. P-1005327 z dne

17.10.2000 je kot pravilno in zakonito potrdilo ter odločilo, da

tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh

pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da so mu kršene njegove že

pridobljene pravice, kajti na območju Republike Slovenije ima

izkazanih 27 let in 11 mesecev pokojninske dobe. Le manjši del

pokojninske dobe ima izkazane na območju Republike Hrvaške. S tem

v zvezi mu je hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega

zavarovanja dne 1.7.1991 izdal odločbo o priznanju pravice do

pokojnine od 1.1.1991 dalje. Ker je večino delovne dobe dopolnil

na območju Republike Slovenije, je pri hrvaškem nosilcu podal

zahtevo, da se mu prizna pravica do izbire nosilca zavarovanja po

pretežnosti dobe, kar je bilo tudi ugodno rešeno in sicer dne

22.5.1992. Na podlagi navedenega je tožnik že tedaj pri Območni

enoti ZPIZ v C. predlagal, da se mu odmeri in prizna starostna

pokojnina, vendar pa je bil njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je

ponovno zahteval priznanje pravice v letu 1999. Svoje pravice ne

uveljavlja za nazaj, temveč le od dneva vložitve predloga za

priznanje pravice do starostne pokojnine dalje. V tem primeru bi

morali zadevo obravnavati skladno s stališči in prakso iz leta

1999. Formalistično gledanje na ta primer je namreč

nesprejemljivo. Novo nastali državi Republika Slovenija in

Republika Hrvaška sta dne 28.4.1997 sklenili sporazum o socialnem

zavarovanju, s katerim sta med drugim medsebojno uredili tudi

dajatve po prejšnjih pravnih predpisih. S tem v zvezi tožnik

poudarja, da je še v letu 1992 urejal dokumentacijo v zvezi z

osnovo za izračun pokojnine. Ker mu je bila 22.5.1992 s strani

hrvaškega nosilca zavarovanja izdana odločba, glede izbire

skupnosti po pretežnosti dobe, tožnik meni, da ni možno z

gotovostjo trditi, da je bil postopek o odmeri pokojnine iz

Republike Hrvaške zaključen pred 8.10.1991. Dejansko se je še v

letu 1992 vodil postopek za ugotavljanje višine pokojnine. Tožnik

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,

da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v

sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega

stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno

odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/04 - ZPP).

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s

pravnimi razlogi.

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po

slovenskih predpisih vložil dne 10.9.1999, torej v času, ko je že

veljal Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo

in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 21/97,

v nadaljevanju sporazum). V 36. čl. navedenega sporazuma je tako

določeno, da dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države

pogodbenice do 8. oktobra 1991 priznal po pravnih predpisih

nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije z

upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih

druge države pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca

države pogodbenice, ki je te dajatve priznal.

Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kot je to pravilno

ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožniku hrvaški nosilec

pokojninskega in invalidskega zavarovanja z odločbo z dne

1.7.1991 priznal pravico do predčasne starostne pokojnine od

1.1.1991 dalje. Pravica je bila priznana ob upoštevanju tako

dobe, dopolnjene na Hrvaškem, kot tudi dobe, dopolnjene v

Sloveniji, torej skupaj 35 let. Glede na navedeno je tudi po

stališču pritožbenega sodišča izpolnjen dejanski stan po že

citiranem 36. čl. sporazuma, kajti pravica do pokojnine je bila

tožniku priznana pred 8. oktobrom 1991, upoštevane pa so bile

tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v obeh državah. V tem primeru

pa izplačevanje pokojnine ostane obveznost organa, ki je to

pokojnino priznal, konkretno torej obveznost hrvaškega nosilca

pokojninskega in invalidske zavarovanja. Odločilen je torej datum

priznanja pravice, ne pa morebitni kasnejši postopki v zvezi z

odmero pokojnine oz. v zvezi z odločitvijo o izbiri nosilca

zavarovanja.

Prav tako v predmetni zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji po 254.

čl. v času vložitve zahteve veljavnega Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami, v

nadaljevanju ZPIZ), kajti kot to ugotavlja sodišče prve stopnje,

je bil tožnik nazadnje pred upokojitvijo zavarovan v Republiki

Hrvaški, razen tega je tudi hrvaški državljan, medtem ko skladno

s prej citiranim 3. odst. 254. člena, pravico do starostne,

invalidske ali družinske pokojnine lahko uveljavi pri zavodu le

državljan Republike Slovenije, ki je pretežni del svoje

zavarovalne dobe prebil na območju zavoda, razen če je drugače

določeno z mednarodno pogodbo. Kako je to urejeno z mednarodno

pogodbo, pa je bilo že obrazloženo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker

tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 36.

čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94

- ZDSS) v zvezi s 1. odst. 84. čl. ZDSS-1 ter ob upoštevanju 154.

čl. ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 298/2005
• VDSS sodba Psp 202/98
• VDSS sklep Psp 135/99