VDS sklep Psp 531/2005

Jedro

Ker v spisu ni listine (sporočila), iz katerega bi bila razvidno

postopanje vročevalca o prispelem pisanju, nadomestne vročitve

sodnega pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP naslovničinem sinu

ni mogoče šteti za pravilno opravljeno. Ker tudi ni dokazano, da

bi bilo sodno pisanje naslovnici dejansko vročeno pred njeno

vrnitvijo iz stacionarnega zdraviliškega zdravljenja, je potrebno

šteti, da je bila pritožba, vložena v okviru 8-dnevnega

pritožbenega roka in torej pravočasno.

Ker ni dokazano, da bi bila pritožba vložena prepozno, tudi ni

predpostavke za predlagano vrnitev v prejšnje stanje in je

porebno takšen predlog zavreči.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 1. odstavek izreka izpodbijanega sklepa

spremeni tako, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže,

2. odstavek pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v

nadaljnje postopanje.

Tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem odločanju ponovno zavrnilo

predlog za vrnitev v prejšnje stanje in posledično pritožbo zoper

sodbo opr. št. Ps 936/2002 z dne 5.9.2003 kot prepozno ponovno

zavrglo.

Zoper cit. sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlaga, da ga pritožbeno sodišče

razveljavi in odloča o njeni pritožbi z dne 24.10.2003 zoper

sodbo opr. št. Ps 836/2002 z dne 5.9.2003. Poudarja, da je že

Vrhovno sodišče R Slovenije v sklepu VIII Ips 219/04 z dne

1.3.2005 brez vsakega dvoma ugotovilo, da vročitev sodbe, zoper

katero je dovoljena pritožba, ni bila opravljena v skladu s 1.

odstavkom 142. člena ZPP, saj sodba ni bila vročena osebno

stranki. Sodišče naj bi nepravilno uporabilo 3. odstavek 142.

člena ZPP, ki naj bi bil uporabljiv le za vročanje pisanj iz 2.

odstavka istega člena. Sicer pa ni bilo ugotovljeno, kateremu

odraslemu članu gospodinjstva je poštar 27.9.2003 pustil

sporočilo o prispeli pošiljki in kako je opravil poizvedbe, kje

se nahaja. Glede na to, da je ostalo dejansko stanje v tem delu

neraziskano in bo pritožbeno sodišče verjetno sledilo

prvostopenjskemu, predlaga zaslišanje poštarja in vseh

stanovalcev na H. v M. ter sosede. Nadalje vztraja pri vseh

dosedanjih navedbah glede predlagane vrnitve v prejšnje stanje,

saj meni, da je podan upravičen razlog, za kar kot dokaz predlaga

zaslišanje sodnega izvedenca medicinske stroke, zdravnice

Zdravilišča K. Z. S. in direktorja tožene stranke. Meni, da bi

pritožbeno sodišče lahko štelo njeno pritožbo kot pravočasno, saj

jo je prejela in bila z njo seznanjena 16.10.2003, ko se je

vrnila z zdravljenja. Priglaša stroške pritožbe v višini

100.000,00 SIT in predlaga pošteno odločitev o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna pravilnost osebne vročitve sodbe

ter posledično pravočasnost vložene pritožbe, oziroma

utemeljenost predlagane vrnitve v prejšnje stanje. V zadevi je

pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom opr. št. Psp 98/2004 z

dne 7.5.2004 in tedaj sicer potrdilo sklep prvostopenjskega

sodišča opr. št. Ps 836/2002 z dne 23.1.2004 o zavrnitvi predloga

za vrnitev v prejšnje stanje in zavrženju pritožbe zoper

prvostopenjsko sodbo. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike

Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 219/2004 z dne 1.3.2005

sklepa nižjih sodišč razveljavilo, ker je ocenilo, da sodba ni

bila vročena v skladu s 142. členom Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo; v

nadaljevanju ZPP). Kljub temu je z izpodbijanim sklepom pritožba

ponovno zavržena, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa

zavrnjen, čeprav po oceni pritožbenega sodišča v razpoložljivem

listinskem dokaznem gradivu ni dovolj podlage za zaključek, da bi

bila pritožba vložena prepozno. Ker ni dokazano, da je bila sploh

opravljena pravilna osebna vročitev, posledično tudi ni formalne

predpostavke za predlagano vrnitev v prejšnje stanje.

Iz razpoložljive vročilnice (list. št. 52 v sodnem spisu) namreč

povsem jasno izhaja, da sodba opr. št. Ps 836/2002 z dne 5.9.2003

ni bila osebno vročena tožnici, temveč 29.9.2003 njenemu sinu. Na

isti vročilnici je sicer zapisano, da naj bi bila tožnica o

dospelem pisanju obveščena 27.9.2003, vendar na naslovu, na

katerega je bilo naslovljeno pisanje, tedaj zagotovo ni bila

dosegljiva. Iz odpustnega pisma K. Zdravilišče d.o.o. (priloga A

5 sodnega spisa) namreč nadalje določno izhaja, da je bila od

25.9.2003 do 16.10.2003 na zdraviliškem zdravljenju. Ker ji tako

sodba zanesljivo ni bila vročena 29.9.2003, in ker ni niti

dokazano, da bi bila pravilno opravljena nadomestna vročitev

njenemu sinu, pritožbeni rok ni mogel pričeti teči 30.9.2003,

niti se izteči 7.10.2003 in posledično 24.10.2003 vložene

pritožbe tudi ni bilo mogoče kot prepozne zakonito zavreči.

Po 1. odstavku 142. člena cit. ZPP se namreč tožba, sodna

odločba, zoper katero je dovoljena pritožba, izredno pravno

sredstvo in opomin za plačilo sodne takse, vročajo osebno

stranki, na katero so naslovljena. Gre namreč za tako pomembna

sodna pisanja, da je z zakonom predpisana osebna vročitev. To

sicer ne gre razumeti povsem dobesedno, saj tudi v tem primeru

lahko pride do fikcije vročitve po 141. členu ZPP, ali nadomestne

vročitve, vendar le pod pogojem, da so zanjo izkazane

predpostavke iz 3. in 4. odstavka cit. člena, ki se nanašajo na

okoliščine zbiranja informacij o dosegljivosti naslovnika in

postopanja vročevalca o prispelem pismu za naslovnika. Tako je v

3. odstavku 142. člena ZPP izrecno določeno, da se mora

vročevalec, preden pusti sporočilo, pri kateri izmed oseb,

navedenih iz 140. člena ZPP, o tem, kdaj bo zopet opravil poskus

vročitve, pozanimati, kdaj in kje bi naslovnika lahko našel. Res

je sicer, da lahko vročevalec v vsakem primeru pusti sporočilo in

v njem določi, kdaj bo zopet opravil vročanje ter pozove

naslovnika, da naj bo takrat v stanovanju. Pridobitev informacije

o tem, kdaj in kje bo naslovnik dosegljiv ni absolutni pogoj za

pustitev sporočila o naslednjem poskusu vročitve, glede na to, da

4. odstavek 142. člena ZPP izrecno dopušča možnost pustitve

sporočila v hišnem nabiralniku ali izpostavljenem predalčku,

oziroma na vratih, če vročitev sporočila na način iz 3. odstavka

istega člena ni mogoča. Vendar pa morajo biti okoliščine

postopanja vročevalca iz obvestil o prispelem pisanju jasno

razvidne, saj v nasprotnem primeru vročitve ni mogoče šteti za

pravilno.

Prav slednje procesno stanje je po oceni pritožbenega sodišča

podano v predmetni zadevi. V listinski dokumentaciji sodnega

spisa ni izvoda pisnega obvestila, iz katerega bi izhajalo

postopanje vročevalca po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP. Zaradi

pomanjkanja dokaza o navedenih okoliščinah, ko torej vročitve

sodbe opr. št. Ps 836/2002 z dne 5.9.2003 tožničinemu sinu

29.9.2003 ni mogoče šteti za pravilno, tudi pritožbeni rok ni

mogel začeti teči 30.9.2003, niti se izteči 7.10.2003, kot je

zaključilo sodišče prve stopnje. Ob nepravilno vročeni sodbi

tožničinemu sinu in v povezavi z odpustnim pismom, je ostalo

nedokazano, da bi bila tožnici sodba vročena pred njenim odpustom

16.10.2003. To pa pomeni, da je pritožbo, oddano priporočeno na

pošto 24.10.2003 v smislu 2. odstavka 112. člena ZPP potrebno

šteti za pravočasno. Od prvega naslednjega dne po odpustu, torej

17.10.2003, ko je pričel teči 8-dnevni pritožbeni rok, se je ta

iztekel 24.10.2003, ko je bila pritožba priporočeno oddana na

pošto. Zato je bilo potrebno pritožbi tožnice v tem obsegu

ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem 2. odstavku

razveljaviti, ter mu zadevo vrniti v nadaljnje postopanje po

določbi 1. odstavka 344. člena ZPP.

Ob takšni odločitvi pritožbenega sodišča glede pravočasnosti

pritožbe zoper sodbo, je ob pravilni uporabi 1. odstavka 120.

člena ZPP potrebno spremeniti tudi 1. odstavek izpodbijanega

sklepa o zavrnitvi predlagane vrnitve v prejšnje stanje ter

uveljavljano pravno sredstvo kot nedovoljeno zavreči. Ker ni

dokazano, da bi bil sploh zamujen rok za vložitev pritožbe zoper

prvostopenjsko sodbo, tudi ni predpostavke za predlagano vrnitev

v prejšnje stanje, zaradi česar je pritožbeno sodišče na temelju

3. odstavka 265. člena ZPP v tem obsegu 1. odstavek izreka

izpodbijanega sklepa razveljavilo in predlog zavrglo.

Pritožbeno sodišče je ob uporabi 68. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v

nadaljevanju ZDSS-1) v zvezi s 155. členom ZPP-UPB2 hkrati

odločilo, da trpi tožnica sama povsem pavšalno priglašenih

100.000,00 SIT stroškov pritožbe. Stroški namreč niso

specificirani, in ker pritožba ni vložena po kvalificiranem

pooblaščencu - odvetniku, ni jasno, kako bi ji stroški v

priglašeni višini sploh lahko nastali.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2162/2015
• Sklep I Up 450/2008
• VSL sklep I Cp 838/99