VDS sklep Psp 448/2005

Jedro

Ker vrnitev v prejšnje stanje lahko v zakonsko določenem

subjektivnem in objektivnem roku predlaga le stranka, ki je

zamudila kakšno procesno dejanje iz upravičenega razloga, pa ga

zaradi poteka prekluzivnega roka več ne more opraviti, je s

sklepom prvostopenjskega sodišča predlog vdove, vložen po smrti

stranke v zvezi z že pravnomočno zavrženo vlogo, kot nedovoljen

zakonito zavržen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe

razveljavilo odločbo tožene stranke št. 210-1-431/04-1717-Th z

dne 24.11.2004 ter odločbo Zavoda, Območne službe V., št.

210-09-13226-2000/2 z dne 21.9.2004. V 2. točki izreka je tožniku

za čas od 21.4.2001 do 21.1.2002 priznalo status brezposelne

osebe in za ta čas pravico do nadomestila za čas brezposelnosti.

V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku za

omenjeno obdobje izplača nadomestilo v skupnem znesku 855.000,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 95.000,00 SIT od 30.5.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 30.6.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 31.7.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 31.8.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 30.9.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 31.10.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 30.11.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 31.12.2001 do plačila

- 95.000,00 SIT od 30.01.2002 do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da iz zneskov mesečnih nadomestil za

tožnika plača predpisane davke in prispevke. V 4. točki izreka je

toženki naložilo povračilo 121.176,00 SIT tožnikovih stroškov

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka. Navaja, da tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje

pravice do preostalega dela oz. zneskov nadomestila. Sodišče prve

stopnje je zmotno uporabilo 25.a čl. ZZZPB. Pravico do denarnega

nadomestila za preostali čas naj bi imel zavarovanec le v primeru

iz 3. alinee 33. čl. ZZZPB, ko sklene delovno razmerje za krajši

čas od 12 mesecev. Tožniku, ki je delno izrabil pravico do

nadomestila in nato v skladu z 2. alineo 32. čl. ZZZPB postane

samozaposlena oseba, pravica do denarnega nadomestila preneha. V

kolikor jo ponovno uveljavlja, mora izpolniti vse pogoje, kot jih

zakon določa za pridobitev pravice, to je tudi pogoj t.i. gostote

po 18. čl. ZZZPB, po katerem lahko pravico do denarnega

nadomestila, ob izpolnjevanju splošnih pogojev uveljavi

zavarovanec, katerega delovno razmerje pred prenehanjem pri enem

ali več delodajalcih je trajalo vsaj 12 mesecev v zadnjih 18

mesecih. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo status

brezposelne osebe, kar mu je priznala že tožena stranka ob vpisu

v evidenco, odločalo je o zadevi, o kateri je bilo že odločeno in

te odločitve ni obrazložilo. Ne v postopku pri toženi stranki in

tudi ne pred sodiščem se ni ugotavljalo, ali so podani objektivni

razlogi za prenehanje tožnikovega poslovanja, kar je pogoj za

uveljavitev pravice do denarnega nadomestila po 3. odst. 1. čl.

ZZZPB. Odločitev o obveznosti izplačila 855.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obresti ter obveznosti plačila davkov in

prispevkov je sama s seboj v nasprotju, nemogoče je tožniku

izplačati nadomestilo ter po izvršenem plačilu plačati še davke

in prispevke. Odločitev o višini posameznih zneskov denarnega

nadomestila je pavšalna, temelji izključno na predlogu tožnika,

prvostopno sodišče je neutemeljeno štelo, da je s tem soglašala

tožena stranka, to pa pomeni bistveno kršitev po 6. tč. 339. čl.

ZPP. Gre za pravico iz sistema socialne varnosti, s takšnim

zahtevkom stranke ne morejo prosto razpolagati, pravice, njihov

obseg in možnosti razpolaganja z njim oz. pridobitve, so urejene

v prisilnih predpisih ter se lahko priznajo le v obsegu in pod

pogoji, določenimi z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo

določb postopka, kar bi v posledici vplivalo na zakonitost in

pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo

preizkusilo glede kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP) pazi po uradni dolžnosti in jih ni ugotovilo. Svojo

odločitev je prvostopno sodišče ustrezno obrazložilo.

Po prepričanju sodišča druge stopnje tožena stranka napačno

razlaga določbe 18. čl., 25.a čl., 32. čl. in 33. čl. Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS,

št. 5/91 s spremembami - ZZZPB). Nesporno je tožnik pridobil

pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje

od 26.7.2000 do 25.7.2001. Pravica mu je bila v skladu s 25. čl.

ZZZPB priznana za obdobje 12 mesecev, ker je imel več kot 25 let

zavarovanja. Določba 25.a čl. ZZZPB je tako v 1. kot v 3. odst.

dovolj jasna in pomeni, da se pri ponovnem uveljavljanju pravice

do denarnega nadomestila v čas zavarovanja ne všteva čas, ko je

bil zaposlen pred zadnjim prejemanjem denarnega nadomestila, in

čas prejemanja denarnega nadomestila le zavarovancu, ki mu je

pravica do denarnega nadomestila prenehala zato, ker jo je v

celoti izkoristil. V 3. odst. omenjenega člena glede pravice, da

zavarovanec izkoristi možnost prejemanja nadomestila v preostalem

delu, pri ponovnem uveljavljanju ni nobenih posebnih omejitev,

pogoj je le status zavarovanca, lahko na podlagi zaposlitve oz.

delovnega razmerja, oz. na podlagi statusa samozaposlene osebe.

Tako 1. odst. 25.a čl., kot 32. čl. uporabljata enak pravni pojem

"prenehanje pravice do denarnega nadomestila". Očitno se zato

tudi 3. odst. 25.a čl. nanaša na izrabo pravice v preostalem

delu, v vsakem primeru ponovnega uveljavljanja, ne glede na to,

ali je zavarovanec sklenil delovno razmerje oz. je opravljal

dejavnost kot samozaposlena oseba. Upoštevanje stališča tožene

stranke bi pomenilo diskriminacijo oseb, ki si prizadevajo, da s

samozaposlitvijo zagotovijo sebi socialno varnost ter prispevke

in s tem dohodke skladom socialnega zavarovanja.

Glede ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja,

da je tožnik postavil zahtevek o višini nadomestila v skladu s 3.

odst. 25.a čl. ZZZPB, po katerem mu pripada denarno nadomestilo v

višini zadnjega izplačanega denarnega nadomestila, ker ga je

ponovno uveljavil v 24 mesecih po zadnjem prejemanju nadomestila.

Sodišče prve stopnje je priznalo pravico v skladu s tožbenim

zahtevkom, iz katerega tudi izhaja, da bo tožena stranka iz

zneskov mesečnih nadomestil za tožnika poravnala predpisane davke

in prispevke. Glede na zahtevek bo tožena stranka v skladu s

predpisano stopnjo davkov in prispevkov iz prisojenih zneskov

plačala davek na osebne prejemke ter prispevke, za katere je

zavezanec za plačilo zavarovanec, preostanek pa izplačala

tožniku.

Višina nadomestila ter čas izplačevanja spadata v dejansko

podlago tožbe. Ker sta stranki na obravnavi pri prvostopnem

sodišču skladno izjavili, da med njima dejansko stanje ni sporno

ter da naj sodišče razsodi le glede pravnega vprašanja o pravici

do nadomestila, je prvostopno sodišče v skladu s 1. odst. 7. čl.

in 1. odst. 214. čl. ZPP povsem pravilno štelo, da dejstva, o

katerih sta se stranki skladno izjavili, med njima niso sporna in

o teh dejstvih ni potrebno izvajati dokazov. Nobenih dokazov ni

namreč za trditev tožene stranke, da je sodišče razsodilo v

nasprotju s 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nobenih dokazov ni, da

pomeni višina nadomestila, kot jo zahteva tožnik, ob tem, da iz

in ne od vtoževanih zneskov zahteva plačilo davkov in prispevkov,

presegala dopustno višino nadomestila ter bi šlo za nedovoljeno

razpolaganje strank. Pritožbene navedbe ter izpodbijanje

odločitve sodišča glede pravice in višine nadomestila, načina

izplačila ter obdobja, v katerem je tožnik do nadomestila

upravičen, pomenijo nedopustno navajanje novih dejstev oz.

posredno predlaganje novih dokazov, saj tožena stranka ni z

ničemer izkazala, da svojih pripomb in dejstev s tem v zvezi ni

mogla brez svoje krivde navesti do konca glavne obravnave ter za

svoje navedbe tudi predložiti ustreznih dokazov. Takšnih

nedopustnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje v skladu s

337. čl. ZPP ne sme upoštevati.

Glede pritožbene navedbe, da je sodišče s priznanjem statusa

brezposelne osebe nedopustno razsodilo o že odločenem in tega ni

obrazložilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev

prvostopnega sodišča pomeni le dodatno potrditev statusa tožnika.

Za takšno odločitev gre v vsakem primeru, ko sodišče potrdi

dokončno odločbo nosilca javnih pooblastil. Neobrazložitev sodbe

v tem (nespornem) delu ni vplivala na njeno zakonitost in

pravilnost.

Glede obračuna in plačila zamudnih obresti je sodišče prve

stopnje prisodilo zakonske obresti, kar pomeni, da bo tožena

stranka pri obračunu in izplačilu upoštevala 376. čl.

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 - OZ), ki ga je

pri izvršitvi pravnomočne sodbe potrebno uporabiti v skladu z

odločbo Ustavnega sodišča št. U-1-300/04-25 z dne 2.3.2006,

objavljeno v Ur.l. RS, št. 28/2006, s katero je bil delno

razveljavljen 1060. čl. OZ. Odločba Ustavnega sodišča se kot

materialno pravo uporablja uradoma in v vseh postopkih.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in

ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče

druge stopnje v skladu s 353. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo

zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1824/98
• VSL sklep II Cp 1868/99
• VSL sodba I Cp 309/2000