VDS sodba Psp 243/2005

Jedro

Ker je imel zavarovanec - hrvaški dražavljan, pred smrtjo stalno

prebivališče v R Hrvaški, se kljub priznani pravici do dodatka za

pomoč in postrežbo po slovenskih predpisih ta denarna dajatev

glede na sklenjeno mednarodno pogodbo o socialnem zavarovanju med

R Slovenijo in R Hrvaško ni mogla izplačevati pokojnemu

upravičencu, niti ne more biti izplačana njegovi vdovi, kot

pravni naslednici po pokojnem upravičencu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo

odločbe toženca opr. št. 21-838985 z dne 17.6.2004 ter posledično

izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo priznano z odločbo iste

opr. št. z dne 24.2.2004 na R Hrvaško, ker je presodilo, da je

izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno

zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da je kot

dedinja upravičena do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo,

priznanega pokojnemu možu po Zakonu o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju. Postopek bi se moral končati po navedenem zakonu, v

kolikor pa ni bilo zakonske osnove, tudi naj ne bi bilo osnove

voditi postopek sedem let. Na obravnavah je sama sodelovala

dvakrat, in s tem imela tudi stroške. Poudarja, da je prav

pritožbeno sodišče vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno

odločanje, iz česar naj bi izhajalo, da ima pravico do dodatka za

pomoč in postrežbo po pokojnem možu, ki mu je bila tudi priznana.

Pokojni mož je bil prijavljen in je delal v R Sloveniji od 1962

do 1992, plačeval prispevke slovenskemu nosilcu zavarovanja, zato

je ta tudi dolžan priznati pravice po zakonu. Predlaga pozitivno

rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o izplačevanju

pokojninske dajatve v tujino, ki jo je pravilno uporabilo sodišče

prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je v obravnavani

zadevi izključno podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju,

sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l.

RS, št. 71/97 - Mednarodne pogodbe št. 21/97; v nadaljevanju

mednarodna pogodba). Citirana mednarodna pogodba velja od

1.2.1998, v njej pa sta se v 3. odstavku 5. člena državi med

drugim izrecno dogovorili, da se dodatek za pomoč in postrežbo ne

izplačuje v drugo državo pogodbenico. To v konkretnem primeru

pomeni, da tudi tožnica v svojstvu pravne naslednice po pokojnem

možu, ki mu je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v

nadaljevanju ZPIZ-92) z odločbo št. 838985 z dne 24.2.2004 bila

sicer priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od

6.10.1998 do njegove smrti, ni upravičena do izplačil, ker je

tkz. transfer oziroma izvoz navedene pokojninske dajatve iz ene

države pogodbenice v drugo državo, izključen. Nobenega dvoma

namreč ni, da je pravni predhodnik tožnice kot hrvaški državljan,

imel stalno prebivališče v R Hrvaški, in torej v drugi državi

pogodbenici, zato je z upravno odločbo št. 21-838985 z dne

17.6.2004 v zvezi s prvostopenjsko iste opr. št. z dne 25.3.2004

ob pravilni uporabi cit. mednarodne pogodbe pravilno izrečeno, da

se priznana dajatev na Hrvaško ne izplačuje. Ker se ratificirane

in objavljene mednarodnem pogodbe po 8. členu Ustave Republike

Slovenije uporabljajo neposredne in so v hierarhiji pravnih aktov

nad zakoni in drugimi predpisi držav pogodbenic, jo je bil dolžan

uporabiti tako toženi zavod v predsodnem upravnem postopku kot

prvostopenjsko sodišče in je posledično z izpodbijano sodbo

tožničin tožbeni zahtevek tudi zakonito zavrnjen.

Vse ostale navedbe tožnice, ne glede na to, ali se nanašajo na

trajanje postopka v zvezi s priznanjem same pravice do dodatka za

pomoč in postrežbo, s tem povezanimi stroški do tega, da je bila

zadeva že enkrat obravnavana v pritožbenem postopku ter tedaj

upravni odločbi razveljavljeni, zadeva pa vrnjena v ponovno

upravno odločanje, za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, pravno

sploh niso relevantne in zato ne morejo biti odločilne. Glede na

to, da je zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem

stanju ter pravilno uporabljeni mednarodni pogodbi, v postopku pa

ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v

nadaljevanju ZPP-UPB2), je bilo potrebno pritožbo kot

neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2, potrditi

sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 747/2002
• VSL sodba I Cpg 584/99
• VDSS sklep Psp 317/2012