VDS sklep Psp 188/2005

Jedro

Kadar stranka izostane s prvega naroka za glavno obravnavo in se

posledično tožba šteje za umaknjeno, postopek pa ustavi, je pri

presojanju pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje

zaradi zatrjevanega opravičenega izostanka zaradi bolezni

potrebno ugotoviti, kdaj je prenehal vzrok za zatrjevan upravičen

izostanek, ne pa šteti, da je subjektivni 15-dnevni rok pričel

teči z dnevom izostanka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozen zavrglo tožnikov predlog za

vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z izostankom s prvega naroka za

glavno obravnavo in posledično ustavljenim postopkom zaradi

štetja tožbe za umaknjeno.

Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s predlogom na

njegovo razveljavitev in ugoditev predlogu. Prepričan je, da je

predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, saj od

socialnega sodišča zaradi pravočasno opravičenega izostanka z

glavne obravnave ni pričakoval, da ga ne bo sprejelo in postopek

kar ustavilo. Sicer pa poudarja, da je predlagal odločitev brez

glavne obravnave in pričakoval, da bo sodišče sledilo temu

predlogu že zaradi načel o pospešitvi in ekonomičnosti postopka.

Ker je za odločitev sodišča izvedel šele ob prejemu sklepa o

ustavitvi postopka dne 16.2.2005, meni, da je rok za vrnitev v

prejšnje stanje začel teči 17.2.2005. Sodišče ga zato ob pravilno

ugotovljenem procesnem stanju ne bi smelo zavreči.

Pritožba je utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, katerega

namen je omiliti posledice zamujenih pravnih dejanj pri

prekluzivnih procesnih rokih. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l.

RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2) tako v 1. odstavku 116.

člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno

dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje,

sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna,

da je narok oziroma rok zamudila iz opravičenega vzroka. Seveda

je glede na 2. odstavek 117. člena cit. ZPP-UPB2 vrnitev v

prejšnje stanje mogoče predlagati le v 15-ih dneh od dneva, ko je

prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali

rok, če pa je za zamudo zvedela šele pozneje, od dneva, ko je za

to zvedela, s tem da se glede na 3. odstavek istega člena po

preteku treh mesecev od dneva zamude, vrnitev v prejšnje stanje

ne more več zahtevati. Po 1. odstavku 120. člena ZPP-UPB2

prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje

zavrže že predsednik senata s sklepom, v nasprotnem primeru pa

glede na 2. odstavek istega člena razpiše narok, razen če so

dejstva, na katera stranka opira predlog, splošno znana, ali če

se vrnitev predlaga iz očitno neopravičenega razloga.

V obravnavani zadevi je predlog za vrnitev v prejšnje stanje

glede ustavljenega postopka zaradi štetja tožbe za umaknjeno, kot

posledice izostanka tožnika s prvega naroka za glavno obravnavo,

po 2. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) zavržen

z utemeljitvijo, da je bil vložen po preteku 15-dnevnega

subjektivnega roka, in da tudi sicer ni utemeljen, saj tožnik

predlogu ni priložil nobenega dokazila o zdravstvenem stanju na

dan 27.1.2005. Ugotovljeno je, da tožnik ni pristopil na prvi

narok za glavno obravnavo 27.1.2005 in zaključeno, da je predlog

za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 3.3.2005, prepozen.

Pravilnosti in zakonitosti sklepa s takšno utemeljitvijo pa ni

mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnem

procesno-pravnem dejstvu. Očitno je šteto, da je subjektivni rok

za vložitev predloga začel teči na dan izostanka tožnika z glavne

obravnave 27.1.2005 in to kljub temu, da je pričetek teka

15-dnevnega subjektivnega roka zakonsko izrecno vezan na

prenehanje vzroka, zaradi katerega je stranka zamudila narok. V

konkretnem primeru, ko je kot razlog za izostanek z naroka,

navajano bolezensko stanje zaradi hude viroze in visoke

temperature, bi zato bilo potrebno razčistiti, kdaj je zatrjevano

stanje prenehalo ter torej ugotoviti datum, od katerega je lahko

pričel teči 15-dnevni rok za predlagano vrnitev v prejšnje

stanje. To pa hkrati pomeni, da bi bilo potrebno postopati po 2.

odstavku 120. člena ZPP-UPB2, saj ne gre za procesno stanje, po

katerem bi se predlog opiral na dejstva, ki bi bila splošno

znana, niti sodišče ni ugotovilo, da bi bila vrnitev predlagana

iz očitno neupravičenega razloga.

Glede na to, da ni bilo postopano po 2. odstavku 120. člena

ZPP-UPB2 in v zvezi s pričetkom teka 15-dnevnega roka za vrnitev

v prejšnje stanje ni bilo razčiščeno vprašanje prenehanja vzroka

za zamujeno udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, je

prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP-UPB2, ki bi lahko

vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato

je bilo potrebno pritožbi tožnika iz navedenega razloga ugoditi,

izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v nov postopek. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani

smeri in torej razjasnitvi vprašanja, ki se nanaša na prenehanje

vzroka za zatrjevani upravičeni izostanek s prvega naroka za

glavno obravnavo, bo lahko vloženi predlog kot prepozen bodisi

ponovno zavrglo ali v nasprotnem primeru o njem odločilo po

vsebini.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 100/2008
• VDS sklep Psp 478/2005
• VDSS sklep Psp 178/2012