VDS sodba Psp 389/2004

Jedro

Potrdilo pošte, ki opravlja dejavnost javnega prometa o

priporočeni oddaji poštne pošiljke, ima značaj javne listine, ki

jo pošta izda pošiljatelju in s katero le-ta dokazuje, da je na

dan, naveden na potrdilu, oddal priporočeno na pošto na

naslovnika naslovljeno pošiljko. To pomeni, da se šteje za

resnično, kar je na potrdilu navedeno, dokler se ne dokaže

nasprotno. Tega tožnica, ki trdi, da odpovedi ni prejela, ni

dokazala, čeprav bi s tem v zvezi lahko predložila poštni seznam

priporočeno prejetih pošiljk v decembru 1999 in če iz njega ne bi

bila razvidna navedena pošiljka, s tem za konkretno zadevo

izpodbila verodostojnost potrdila. Prvostopenjsko sodišče je tudi

zmotno kot relevantno štelo, da se iz potrdila ne vidi, kdo

pošilja pošiljko, niti kakšna je njena vsebina, saj v potrdilu,

ki je obrazec pošte, take navedbe niso predvidene. Zato bo od

pravilni presoji listin je torej izkazano, da je toženka

zavarovalni pogodbi odpovedala z 31.12.1999 ter o tem s

priporočeno oddano pošiljko na pošto dne 17.12.1999 obvestila

tožnico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe - 1. odst. izreka

in odločitev o toženkinih stroških postopka - spremeni tako, da

se glasi:

"Tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati SIT

50.715,20 s pp, se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške postopka SIT

18.564,00."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodno odločbo (sodbo in sklepom)

odločilo:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. I-X/Y z dne

5.9.2001, se razveljavi v celoti;

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico SIT

50.715,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 do

plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe;

Tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek

SIT 52.024,80 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 do

plačila ter znesek 12.886,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od dneva vložitve predloga za izvršbo do plačila, se zavrne;

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka."

Zoper sodbo je vložila pritožbo toženka po pooblaščencu iz vseh

pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da sodbo

izpodbija deloma in sicer ugoditveni del (1. odst. izreka sodbe)

in posledično odločitev o njenih stroških postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencih,

prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot

neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo

postopkovnih določb, ki jih uveljavlja pritožba (14. tč. 2. odst.

339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004), in ne ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti ter da je dovolj popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje. Izpodbijani (ugoditveni) del sodbe je oprlo na

listinska dokaza, ki pa ju je zmotno presodilo in posledično

zmotno uporabilo materialno pravo ter zahtevku deloma ugodilo.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi moralo spremeniti

izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se

nanaša na glavnico SIT 50.715,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

zavrnilo. Ker tožnica s tem v sporu v celoti ni uspela, je

spremenilo tudi izrek o stroških v delu, ki se nanaša na toženko

tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške

postopka, ki jih je odmerilo na SIT 18.564,00. Pri tem je

pritožbeno sodišče upoštevalo določbo 36. čl. Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ter odločbo Ustavnega

sodišča RS, št. U-I-53/00 (Ur.l. RS št. 63/2003).

Nesporno je, da je toženka s tožnico sklenila polici za

prostovoljno zdravstveno zavarovanje zase in za M. R. (št. 431165

in 431180), ki sta v spisu sodišča prve stopnje pod prilogo A/5.

Polici sta datirani z 18.12.1997 in sklenjeni za obdobje od

1.1.1998 do 31.12.2002. Nadalje je nesporno, da toženka tožnici

ni plačala premij po obeh policah, zapadlih 30.4.2000, 31.5.2000,

30.6.2000, 31.7.2000, 31.8.2000, 30.9.2000, 31.10.2000 in

30.11.2000; vse v višini dvakrat 3.169,70 SIT, skupaj SIT

50.715,20. Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da

je v skladu z zakonom dne 31.12.1999 odstopila od zavarovanja pri

tožnici in tožnico o tem obvestila. Kot dokaz je v postopku pred

prvostopenjskim sodiščem predložila izpolnjen obrazec št. 2, ki

predstavlja seznam zavarovancev, delavcev Centra D. B., D., ki z

31.12.1999 oz. s koncem tekočega zavarovalnega leta odpovedujejo

zavarovalne pogodbe pri tožnici za zavarovanje prostovoljnih

zdravstvenih zavarovanj. Na njem je tudi toženkino ime ter ime

M. R. Predložila je tudi fotokopijo potrdila o dne

17.12.1999 na pošto priporočeno oddani pošiljki na tožničin

naslov (priloga B/3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopenjsko sodišče ti dve listini, na kateri je oprlo

ugoditveni del sodbe, zmotno presodilo s tem, ko v izpodbijanem

delu sodbe obrazlaga, da se iz potrdila o sprejemu poštne

pošiljke ne vidi, kdo pošilja pošiljko, niti kakšna je njena

vsebina; da iz seznama zavarovancev ni razvidno, kdaj so bile

izjave podane, pa tudi sam seznam ni datiran ter posledično

zaključi, da toženka ni uspela dokazati, da je pred koncem

zavarovalnega leta tožnico obvestila o predčasni odpovedi obeh

polic oz. pogodb v skladu z 19. čl. Zakona o zavarovalnicah. Zato

je nadalje zmotno zaključilo, da zavarovalni pogodbi nista

prenehali veljati z 31.12.1999, pač pa sta še veljali in da sta v

skladu s 4. odst. 913. čl. ZOR prenehali veljati v enem letu,

odkar premija ni bila plačana. Torej 31.12.2000, dotlej pa je

bila po stališču prvostopenjskega sodišča toženka tožnici dolžna

plačati zapadle premije.

Pritožba s tem v zvezi pravilno poudarja, da potrdilo o

priporočeno oddani pošiljki dokazuje, da je bila pošiljka oddana

priporočeno po pošti ter da iz poštnih potrdil o oddaji pošiljk

ni razvidna vsebina pošiljk. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi

meni, da ima navedeno potrdilo pošte, ki opravlja dejavnost

javnega pomena, značaj javne listine, ki jo pošta izda

pošiljatelju in s katero le-ta izkazuje, da je na dan, naveden na

potrdilu, oddal priporočeno na pošto na naslovnika naslovljeno

pošiljko. To tudi pomeni, da se šteje za resnično, kar je na

potrdilu navedeno, dokler se ne dokaže nasprotno. Tega pa

tožnica, ki trdi, da odpovedi ni prejela, ni dokazala. Tožnica bi

s tem v zvezi lahko predložila poštni seznam priporočeno prejetih

pošiljk v decembru 1999 in če iz njega ne bi bila razvidna

navedena pošiljka, s tem za konkretno zadevo izpodbila

verodostojnost potrdila. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno

kot relevantno štelo, da se iz potrdila ne vidi, kdo pošilja

pošiljko, niti kakšna je njena vsebina. V potrdilu, ki je obrazec

pošte, namreč take navedbe sploh niso predvidene. Prvostopenjsko

sodišče je torej zmotno presodilo navedeno potrdilo ter

posledično, kot relevantno upoštevalo tudi, da že navedeni seznam

zavarovancev nima datuma. Seznam res ni datiran, vendar je v njem

jasno navedeno, da gre za seznam zavarovancev, ki so z 31.12.1999

odpovedali zavarovalne pogodbe, kar ob upoštevanju že navedenega

poštnega potrdila po mnenju pritožbenega sodišča dovolj verjetno

izkazuje, da je bil seznam izdelan v decembru 1999, ne pa

kasneje.

Ob pravilni presoji listin je torej moč šteti za izkazano, da je

toženka zavarovalni pogodbi odpovedala z 31.12.1999 ter o tem s

priporočeno oddano pošiljko na pošto dne 17.12.1999 obvestila

tožnico. Toženka je zavarovalni pogodbi odpovedala pravočasno, še

pred koncem zavarovalnega leta, ki v konkretnem primeru sovpada s

koledarskim letom. Toženka je tako izkoristila zakonsko dano

možnost predčasne odpovedi pogodbe, določeno v 62.b čl. Zakona o

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in v 4. odst.

19. čl. Zakona o zavarovalnicah. Po teh določbah je bilo namreč v

primeru prenosa zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico

zavarovancem omogočeno predčasno prenehanje zavarovalne pogodbe s

koncem zavarovalnega leta, ne da bi jih zato zadele kakršne koli

pravne posledice, če so tožnico o odpovedi zavarovalnih pogodb še

pred koncem zavarovalnega leta pisno obvestili.

Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno štelo, da toženka stroškov

ni priglasila. Toženka je priglasila stroške v ugovoru zoper

sklep o izvršbi, vloženem 3.10.2001. Pritožbeno sodišče je pri

odmeri stroškov priznalo plačano sodno takso SIT 5.100,00 ter za

sestavo ugovora priglašenih 100 točk, kar je v skladu s takrat

veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 4/95), poglavje VII,

Tar. št. 21, tč. 2 ter materialne stroške v višini dveh točk, kar

je v skladu z 2. odst. 15. čl. OT, ne pa priglašenih štirih

točk.Priznalo je tudi 19% priglašeni davek na dodano vrednost, ne

pa 10 točk za konferenco s stranko, ker je navedeno opravilo že

zajeto v sestavi ugovora. Upoštevalo je vrednost točke 110,00

SIT, veljavno na dan odmere in toženki skupno odmerilo stroške v

višini SIT 18.564,00, kar ji je dolžna povrniti tožnica.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 949/2018
• VDS sodba Psp 103/2003
• VDS sodba Psp 43/2002