VDS sklep Psp 462/2005

Jedro

Tožnik je sicer res zahteval samo razveljavitev drugostopenjske

odločbe toženca in je o tako postavljenem zahtevku prvostopenjsko

sodišče odločilo. V povezavi z določbami 285. čl. ZPP o

materialnem procesnem vodstvu s strani predsednika senata ter o

odprtem sojenju mora sodišče upoštevati določbe 2. odstavka 73.

člena ZDSS-1 glede obveznosti stranke v zvezi z opredelitvijo

tožbenega zahtevka. Pri tem je treba upoštevati značilnosti

socialnega spora, v katerem se sodi o vtoževani pravici, torej o

pravici, ki ima podlago v materialnopravnih predpisih s področja

socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo izpodbijane toženčeve

dokončne odločbe ter z njo v zvezi prvostopenjske odločbe.

Če nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na

obravnavi pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1),

saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialnopravnem

zahtevku, ki tudi sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločilo

o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb, je

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. Sodišče prve

stopnje bo moralo upoštevanju načela odprtega sojenja ugotoviti,

za kakšen zahtevek po materialnem pravu s področja pokojninskega

in invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da

materialnopravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen,

postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. Ravnanje po tej določbi

namreč po mnenju pritožbenega sodišča pride v poštev tudi tedaj,

ko zavarovanca (konkretno tožnika) zastopa odvetnik, kot je

navedeno tudi v komentarju k enakim določbam 36. čl. ZDSS-1 s

komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2005).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:

"Zahtevku tožeče stranke J. P. se ugodi tako, da se odločba

tožene stranke s št. P-5025370 z dne 18.3.2003, kot nezakonito

razveljavi.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka."

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno iz vseh pritožbenih

razlogov. Poudarja, da je nesporno, da je bila tožniku na podlagi

29 let, 1 meseca ter 14 dni priznana pravica do starostne

pokojnine od 15.2.2001 dalje. V pokojninsko dobo je bil vštet čas

od 1.1.1972 do 31.12.1983 po Zakonu o starostnem zavarovanju

kmetov v trajanju 12 let; čas od 1.1.1984 do 31.3.1992, ko je bil

zavarovanec zavarovan kot drug kmet po določbi 11. čl. Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. SRS št. 27/83 -

nadalje republiški zakon) in čas od 1.4.1992 do 14.2.2001, ko je

bil zavarovanec vključen v zavarovanje na podlagi opravljanja

kmetijske dejavnosti. Pritožba poudarja, da je sodišče dejansko

stanje zmotno ugotovilo s tem, ko je tudi za čas od 1.1.1984 do

31.3.1992 ugotavljalo višino zavarovalnih osnov in s tem obseg

zavarovanja. Pri tem je spregledalo dejstvo, da je bil tožnik,

kot že navedeno, v tem obdobju zavarovan po določbi 11. čl.

republiškega zakona, kar pomeni, da je bil zavarovan za ožji

obseg pravic. Drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev so

imeli namreč le pravico do starostne, invalidske in družinske

pokojnine, ne glede na višino zavarovalne osnove, od katere so se

zavarovali po lastni izbiri in ne glede na višino plačanega

prispevka, niso pa imeli pravice do predčasne pokojnine, do

varstvenega dodatka, do denarnega nadomestila za telesno okvaro,

do dodatka za pomoč in postrežbo, do odpravnine in oskrbnine,

niti do enkratnega letnega zneska za rekreacijo. Posledično to

pomeni, da dejstvo, da je tožnik za leta 1984, 1985, 1986 in v

obdobju od 1.2.1991 do 31.12.1991 ter v obdobju od 1.1.1992 do

31.12.1992 plačeval prispevke za širši obseg zavarovanja, ne

vpliva na presojo obsega zavarovanja v obdobju od 1.1.1984 do

31.3.1992, saj že samo zavarovanje po določbi 11. čl.

republiškega zakona pomeni zavarovanje za ožji obseg pravic.

Sodišče je zatorej napačno ugotovilo dejansko stanje glede

pretežnosti zavarovanja in napačno ugotovilo, da je bil

zavarovanec 11 let in 11 mesecev zavarovan za širši obseg pravic,

le 5 let in 1 mesec pa za ožji. Pritožba poudarja, da je pravilna

ugotovitev v dokončni odločbi zavoda, po kateri je bil tožnik v

obdobju od 1.1.1984 do 14.2.2001 9 let in 3 mesece zavarovan za

ožji obseg pravic, 7 let, 10 mesecev in 14 dni pa za širši obseg

pravic. Zato je toženec v svojem postopku pravilno uporabil

določbo 8. odst. 34. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami) in ni nobene

podlage, da bi sodišče odločbo z dne 18.3.2003 razveljavilo.

Pritožba nadalje poudarja, da bi moralo sodišče, ne glede na to,

da je sicer odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka,

pri odločitvi upoštevati določbe 2. odst. 81. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004),

po katerem v primeru, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s

sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in

odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Nadalje pritožba

povzema tudi določbe 1. odst. 82. čl. ZDSS-1 ter poudarja, da je

sodišče z izpodbijano sodbo zgolj razveljavilo dokončno odločbo

toženca, ni pa odločilo o pravici do varstvenega dodatka, ki je

predmet sodnega postopka, niti ni zadeve vrnilo v ponoven

postopek in odločanje tožencu. Poudarja, da je zato izrek sodbe

pomanjkljiv, pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev sodbe, saj

odločitev sodišča ni v ničemer utemeljena oz. je utemeljena na

zmotni uporabi materialnega prava ter zmotni ugotovitvi

dejanskega stanja. Nenazadnje pritožba poudarja, da je bila

tožniku pravica do starostne pokojnine priznana s pravnomočno

odločbo z dne 27.6.2001, v kateri je bilo že ugotovljeno, v

kakšnem obsegu je bil tožnik zavarovan, ugotovljen pa je bil tudi

obseg pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Obseg

pravic je bil torej določen že ob upokojitvi in ga v novih

postopkih za priznanje drugih pravic iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja ni mogoče ponovno ugotavljati.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. ZDSS-1. Tako po

določbah 72. čl. (1. odstavek), kot po določbah pred tem,

konkretno v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), se tožba vloži v 30 dneh

od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v določbah 73. in

74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če je vložena zoper

upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in zahtevek ter, da se

sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki

ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da je sodišče v

socialnem sporu o pravici iz socialnega zavarovanja, dolžno poleg

same odločitve o vtoževani pravici, presoditi tudi zakonitost

upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba ter z njim v

zvezi prvostopenjskega upravnega akta. V konkretnem primeru je

tožba vložena zoper odločbo toženca z dne 18.3.2003, ki je v

njegovem spisu št. 5025370. Z njo je toženec zavrnil tožnikovo

pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 21.2.2003, s katero

je odločil (izrek), da upokojenec nima pravice do varstvenega

dodatka.

Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja

zakonitost ne samo drugostopenjskega, torej s tožbo izpodbijanega

upravnega akta, pač pa tudi zakonitost prvostopenjskega upravnega

akta, saj določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot

neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo

upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen

in zakonit. Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo

izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o

pravici in obveznosti ali pravni koristi (2. odst. 81. čl.), kar

pomeni, da v takem primeru odpravi oba upravna akta, torej

prvostopenjskega, s katerim je toženec zavrnil zahtevo za

priznanje določene pravice in drugostopenjskega, s katerim je

zavrnil pritožbo ter zoper katerega je vložena tožba.

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. tudi jasno izhaja, da je v

socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega

sojenja, torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim

zahtevkom ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti prvostopenjske

in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor

načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek

sodbe, ne pa tudi obrazložitev sodbe, je jasno tudi, da mora biti

v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani

pravici, kot tudi presoja izpodbijanih (prvostopenjskega in

drugostopenjskega) upravnih aktov, kar pa v konkretnem primeru ni

podano. Kot pritožba pravilno poudarja, je sodišče zgolj

razveljavilo dokončno odločbo toženca (po ZDSS-1 se odločba

odpravi!), ni pa odločilo o pravici do varstvenega dodatka, ki je

predmet tega sodnega postopka (niti ni zadeve vrnilo v ponovni

postopek in odločanje tožencu). V obrazložitvi sodbe pa je, kot

je že povzeto iz pritožbe, zmotno uporabilo materialno pravo ter

posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima

sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more

preizkusiti, saj gre za nerazumljiv izrek sodbe glede na

obrazložene postopkovne posebnosti socialnega spora ter

posledično za kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Ta ima po ZPP

vselej za posledico razveljavitev sodbe.

Tožnik, ki sicer ima v sporu pooblaščenega odvetnika, tako v

tožbenem zahtevku, kot na glavni obravnavi dne 10.5.2005, sicer

res zahteva samo, da se odločba toženca z dne 18.3.2003 (t.j.

drugostopenjska!) kot nezakonita razveljavi in je o tako

postavljenem zahtevku prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo

tudi odločilo. Vendar ima glede opredelitve tožbenega zahtevka

ZDSS-1 določbe v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že

navedene postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v

povezavi z določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu

s strani predsednika senata ter o odprtem sojenju. Prvostopenjsko

sodišče je očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh, prej

navedenih značilnosti socialnega spora, v katerem se sodi o

vtoževani pravici, torej o pravici, ki ima podlago v

materialnopravnih predpisih s področja socialne varnosti in o

zakonitosti s tožbo izpodbijane toženčeve dokončne odločbe ter z

njo v zvezi prvostopenjske odločbe.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče

popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve

stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno,

prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialnopravnem

zahtevku, ki tudi sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločilo

o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb. Zato je

izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v

novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti

opisane kršitve. Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela

odprtega sojenja ugotoviti, glede na vse prej navedeno, za kakšen

zahtevek po materialnem pravu s področja pokojninskega in

invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da

materialnopravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen,

postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. Ravnanje po tej določbi

namreč po mnenju pritožbenega sodišča pride v poštev tudi tedaj,

ko zavarovanca (konkretno tožnika) zastopa odvetnik, kot je

navedeno tudi v komentarju k enakim določbam 36. čl. (ZDSS-1 s

komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2005).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 891/2004
• VSL sklep I Kp 183/2000
• VSL sodba I Cpg 486/2000