<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Psp 192/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PSP.192.2005
Evidenčna številka:VDS03655
Datum odločbe:05.10.2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:razveljavitev

Jedro

Pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če

nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi

pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1). Za tak

primer gre, če prvostopenjsko sodišče sploh ni preizkušalo in

odločalo o vprašanju zakonitosti toženčevih odločb in ni izvajalo

dokazov za ugotovitev bistvenih pravno relevantnih dejstev -

datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika in ali je bil ob

prenehanju razporejen na drugo ustrezno delo ali na čakanje na

delo, (od tega vprašanja je tudi odvisna pravica do nadomestila

zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu glede na določbe

ZPIZ/92 - veljavnega v času izdaje prvostopenjske odločbe).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se zavrne tožnikov

zahtevek, da mu je toženec od 1.10.1995 dalje dolžan plačevati

nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter na

vsakokratni mesečni znesek nadomestila od njegove zapadlosti do

izplačila še zakonite zamudne obresti. Nadalje je odločilo, da

vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004, nadalje

ZDSS-1). Tako po določbah 72. čl. (1. odst.), kot po določbah

pred tem, konkretno v času vložitve tožbe, veljavnega Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), se tožba

vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v

določbah 73. in 74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če

je vložena zoper upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in

zahtevek ter da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki

jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da

je sodišče v socialnem sporu o pravici iz socialnega zavarovanja,

dolžno poleg same odločitve o vtoževani pravici, presoditi tudi

zakonitost upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba ter z

njim v zvezi prvostopenjskega upravnega akta. V konkretnem

primeru je že v sami tožbi jasno navedeno, da je vložena zoper

odločbo toženca z dne 7.3.2001, ki je v njegovem spisu, št.

2.005.667. Z njo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper

prvostopenjsko odločbo z dne 25.9.1995, s katero je odločil

(izrek), da se zavarovancu, delovnemu invalidu III. kategorije

invalidnosti, z dnem 31.8.1995 ustavi izplačevanje nadomestila

zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter da se že

izplačani zneski nadomestila poračunajo.

Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja

zakonitost izpodbijanega upravnega akta, saj določa, da sodišče s

sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je

bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter

da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Ker postane

pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev sodbe, je

jasno, da mora biti presoja izpodbijanih (prvostopenjskega ter

drugostopenjskega) upravnih aktov, vsebovana v izreku, kar pa v

konkretnem primeru ni. Tudi izrek zavrnilne sodbe mora namreč

vsebovati ne samo tožbeni zahtevek za priznanje vtoževane

pravice, pač pa tudi tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih

upravnih aktov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj gre

za nerazumljiv izrek sodbe glede na obrazložene postopkovne

posebnosti socialnega spora ter gre posledično za kršitev po 14.

tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004), ki ima po ZPP vselej za posledico razveljavitev

sodbe. Glede opredelitve tožbenega zahtevka pa ima ZDSS-1 določbe

v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že navedene

postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v povezavi z

določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani

predsednika senata ter o odprtem sojenju. Tožnik, ki sicer ima v

sporu pooblaščenega odvetnika, tako v tožbenem zahtevku, kot tudi

v pripravljalni vlogi (A/5), predloženi na prvem naroku za glavno

obravnavo dne 3.2.2005, na katerem je sodišče obravnavo tudi

končalo, zahteva priznanje pravice do nadomestila plače zaradi

manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.10.1995 dalje in je o

tako postavljenem zahtevku prvostopenjsko sodišče z izpodbijano

sodbo tudi odločilo. Vendar pa je, kot kaže, spregledalo, da

tožnik v navedeni pripravljalni vlogi, datirani z 31.5.2005, v

zvezi s tožbenim zahtevkom poudarja, da je prišlo do relevantnih

sprememb in sicer da naj bi v sporu o prenehanju delovnega

razmerja uspel tako, da mu je delovno razmerje pri L. K.

prenehalo ne z 31.8.1995, temveč s 30.9.1995. V pritožbi, vloženi

pri tožencu dne 16.10.1995 zoper prvostopenjsko odločbo z dne

25.9.1995 pa tožnik poudarja, da je bil do 22.9.1995 na bolovanju

ter je pritožbi priložil tudi potrdilo o zdravstveno upravičeni

odsotnosti z dela v fotokopiji, iz katerega izhaja, da je bil v

bolniškem staležu od 1.9.1995 do 22.9.1995 (potrdilo, datirano z

21.9.1995 v toženčevem spisu).

Ker je tako toženec v obeh že navedenih odločbah kot pravno

relevanten podatek za vprašanje, do kdaj gre tožniku pravica do

nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu,

upošteval, da naj bi tožniku delovno razmerje pri L. K. prenehalo

31.8.1995, isti datum pa je kot pravno relevanten v obrazložitvi

sodbe upoštevalo tudi sodišče in ker je toženec v odločbi, izdani

dne 25.9.1995, izrekel poleg tega, da se izplačevanje navedenega

nadomestila ustavi z 31.8.1995, tudi, da se že izplačani zneski

nadomestila poračunajo, - kar lahko pomeni tudi eventuelno

izplačan znesek za september 1995 -, je vprašanje, kdaj je

tožniku dejansko prenehalo delovno razmerje pri L. K., bistvenega

pomena za presojo zakonitosti s tožbo izpodbijane drugostopenjske

odločbe z dne 7.3.2001 ter z njo v zvezi prvostopenjske z dne

25.9.1995 ter za pravilno odločitev v zadevi. Zato pritožba

smiselno pravilno poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o

vtoževani pravici tudi za čas od 1.9.1995 do 30.9.1995. Res je

tudi, kar poudarja pritožba, da je tožnik v že navedeni

pripravljalni vlogi predlagal tudi izvedbo dokaza z vpogledom v

spis Delovnega sodišča v K., št. Pd 25/2001 ter sodbo z dne

26.11.2002. Sodišče pa, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, tega

dokaza ni izvedlo in tudi ni ne v zapisniku zapisano, ne v

obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno, zakaj ga ni izvedlo,

čeprav je, kot že rečeno, pravilnost ugotovitve datuma prenehanja

delovnega razmerja bistvenega pomena za odločitev o vtoževani

pravici ter za presojo zakonitosti že navedenih toženčevih

odločb. Zato se sodbe tudi v tem pogledu ne da preizkusiti in gre

pravtako za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče

popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo

drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje

(1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno, prvostopenjsko

sodišče sploh ni preizkušalo in odločalo o vprašanju zakonitosti

obeh navedenih toženčevih odločb, pravtako pa sploh ni izvajalo

prej navedenega dokaza za ugotovitev bistvenega pravno

relevantnega dejstva - datuma prenehanja delovnega razmerja

tožnika ter seveda tudi ni ugotavljalo, v kolikor je tožniku

delovno razmerje dejansko prenehalo šele s 30.9.1995, nadalje

pravno relevantnega dejstva, ali je bil tožnik od 1.9.1995 do

30.9.1995 še razporejen na drugo ustrezno delo, ali pa je bil

morebiti na čakanju na delo (od tega vprašanja je tudi odvisna

pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem

delu glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju, Ur.l. RS št. 12/92, veljavnega v času izdaje

prvostopenjske odločbe z dne 25.9.1995). Zato je izpodbijano

sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje

prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.

Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela odprtega sojenja

ugotoviti glede na vse prej navedeno, datumski obseg spornega

razmerja ter, če bo ugotovilo glede na vse že obrazloženo, da je

tožbeni zahtevek premalo oz. napačno opredeljen, postopati v

skladu z določbo 66. čl. ZDSS-1. Ravnanje po tej določbi namreč

po mnenju pritožbenega sodišča pride v poštev tudi tedaj, ko

zavarovanca zastopa odvetnik, kot je navedeno tudi v komentarju k

enakim določbam 36. čl. zakona (ZDSS-1 s komentarjem, Založba GV,

Ljubljana 2005).

Ker tožnik v pritožbi zahteva tudi pritožbene stroške, bo o tem

pri odločanju o stroških postopka v novem sojenju odločilo

prvostopenjsko sodišče.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

 


Zveza:

ZDSS-1 člen 30, 30/1, 66, 84, 84/1, 30, 30/1, 66, 84, 84/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zNzg4OQ==