VDS sodba in sklep Psp 939/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PSP.939.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03653 |
Datum odločbe: | 19.01.2006 |
Področje: | SOCIALNO VARSTVO |
Institut: | vrnitev - zavarovanje za primer brezposelnosti - štipendija |
Jedro
Če upravni organ z odločbo prizna določeno pravico, mora tudi o
prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je pravica z
odločbo priznana, odločiti z odločbo. Zato bi moral zavod
ob ugotovitvi, da toženec za določene mesece ni upravičen do
republiške štipendije, ki mu jo je za to obdobje že izplačal, o
prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Revizija se ne dopusti.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo ter z njo zavrnilo
tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati SIT 86.221,00
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2005 do plačila in mu
povrniti stroške postopka v višini sodnih taks z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.
Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb
postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je
prvostopenjsko sodišče (zavrnilno) zamudno sodbo izdalo ob
pravilni uporabi materialnega prava ter da ni kršilo s pritožbo
uveljavljanih postopkovnih določb, ne ostalih, na katere pazi
pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona
o pravdnem postopku; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami).
V konkretni zadevi je namreč tožnik tožencu z odločbo z dne
9.10.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), kot je
razvidno iz izreka te odločbe, določil za šolsko leto 2002/2003
republiško štipendijo v višini 17.177,00 SIT mesečno, ki mu je
bila dodeljena z odločbo z dne 5.10.1998 za strokovno izobrazbo
oz. za strokovni naslov lesarski tehnik. Zakon o zaposlovanju in
zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 -
67/2002), kot je veljal v času izdaje odločbe, republiško
štipendijo opredeljuje kot pravico (2. odst. 56. čl. ter 2. odst.
59. čl.) in je zato tožnik o višini navedene pravice odločil z
odločbo, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l.
RS št. 80/99 s spremembami) v 1. odst. 207. čl..
Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev zavzelo stališče, da mora
upravni organ v primeru, ko z odločbo prizna določeno pravico,
tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je z
odločbo priznana, odločiti z odločbo. Po ZUP morajo namreč
postopati upravni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno
uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali
pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank (1.
čl.). Ker mora upravni organ po že navedeni določbi ZUP o pravici
odločiti z odločbo, mora posledično tudi o prenehanju z odločbo
priznane pravice, odločiti z odločbo. Zato bi tožnik moral, v
kolikor je ugotovil, da toženec, kot izhaja iz kartice obveznosti
štipendista (priloga A/4), za mesece od septembra 2002 do
januarja 2003 ni upravičen do republiške štipendije, - za to
obdobje pa mu je izplačal vtoževani znesek -, o prenehanju z
odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo. Da bi tožnik tako
postopal, pa iz listinske dokumentacije, ki je bila predložena v
času do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ne
izhaja. Tožnik namreč dotlej ni predložil odločbe o prenehanju
pravice do republiške štipendije in se na tako odločbo ne v
tožbi, ne v njej priloženih prilogah (tako ne v opominu pod A/3,
kot tudi ne v ostalih prilogah od A/1 do A/4) ne sklicuje ter jih
kot dokaz ne navaja.
Ob opisanem dejanskem in pravnem stanu, ki ga je pravilno
ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter pravilno zaključilo tudi, da
bi toženec moral tudi o prenehanju pravice odločiti z odločbo, je
le-to ob dejstvu, da toženec na tožbo ni odgovoril, pravilno
odločilo s tem, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, kot to
določa ZPP v 3. odst. 318. člena. Iz dejstev, navedenih v tožbi
ter le-tej priloženih prilogah, namreč ne izhaja utemeljenost
tožbenega zahtevka zaradi tega, ker tožnik do zaključka postopka
pred prvostopenjskim sodiščem ni predložil oz. izkazal, da bi
izdal odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije.
Toženec v pritožbi sicer oporeka zaključku prvostopenjskega
sodišča, da bi moral tudi o prenehanju pravice do štipendije
izdati odločbo. Razloguje, da odločba o priznanju republiške
štipendije ne velja za celotno obdobje šolanja, marveč le za
tisto šolsko leto, za katero kandidat vloži vlogo. Na podlagi te
vloge mu tožnik izda odločbo, s katero mu ob izpolnjevanju
predpisanih pogojev, dodeli štipendijo za vsako šolsko leto
posebej in ne za celoten čas šolanja. Poudarja tudi, da se
izdajajo odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije
samo v primerih prenehanja pred potekom šolskega leta, za
katerega je bila štipendija dodeljena, določenih v 43. čl.
Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 26/93 s spremembami) ter
da dejstvo nepredložitve dokazila o uspešnem zaključenem letniku,
za katerega je bila štipendija dodeljena in na podlagi katerega
tožnik utemeljuje svoj zahtevek, ni razlog za predčasno
prenehanje štipendije. Zaradi tega pritožba meni, da v teh
primerih odločba o prenehanju pravice do štipendije ni dejstvo,
na podlagi katerega bi tožnik (šele) lahko zahteval vrnitev
štipendije. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi ugotavlja, da
prihaja tožnik v pritožbi sam s seboj v nasprotje, povzete
pritožbene navedbe pa so v nasprotju tudi z listinsko
dokumentacijo, ki jo je predložil sam tožnik. Iz že citiranega
izreka odločbe z dne 9.10.2002 je namreč jasno razvidno, da se
štipendija z odločbo dodeli (konkretno z odločbo z dne
5.10.1998), za naslednja šolska oz. študijska leta pa se z
odločbo določi (na novo) višina štipendije (konkretno z odločbo z
dne 9.10.2002). Poleg tega pa se tožnik v pritožbi sklicuje prav
na odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije (priloga
A/5) z dne 4.2.2003. Iz nje je med drugim razvidno, da je
odločil, da tožencu preneha pravica do republiške štipendije pred
potekom roka, določenega z odločbo o dodelitvi in sicer s šolskim
letom 2002/2003, ker je tožnik ugotovil, da je toženec izgubil
status dijaka.
Vendar pa je tožnik navedeno odločbo priložil šele pritožbi in
torej ne v času do zaključka postopka pred prvostopenjskim
sodiščem. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in
predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni
mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo
oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2.
odst. 286. čl. ZPP (337. čl., 1. odst. ZPP). V konkretnem primeru
tožnik ne izkazuje, da odločbe o prenehanju pravice do republiške
štipendije, izdane dne 4.2.2003, ne bi mogel priložiti že tožbi,
vloženi na prvostopenjsko sodišče 30.9.2005 (kuverta k list. št.
3). Sklicevanje pritožbe s tem v zvezi, da bi sodišče, če že
zaradi pasivnosti toženca ni izdalo ugoditvene zamudne sodbe,
moralo razpisati narok za glavno obravnavo, na katerem bi tožnik
lahko predložil tudi navedeno odločbo o prenehanju pravice ter
pritožbeno stališče s tem v zvezi, da je zato podana bistvena
kršitev določb po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je zmotno. Če
namreč toženec na tožbo ne odgovori, sodišče ne razpiše naroka za
glavno obravnavo, marveč izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku
ugodi (ugoditvena zamudna sodba), če so izpolnjeni v 318. čl. ZPP
predpisani pogoji; ali pa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek
zavrne, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost
tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba iz 3. odst. 318. čl.
ZPP). Zato je na zavodu (tožniku) v primeru, ko iz dejstev,
navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka
(nesklepčna tožba), zavarovanec (toženec) pa na tožbo ne
odgovori, riziko, da bo izdana (brez naroka za glavno obravnavo)
zavrnilna zamudna sodba po 3. odst. 318. čl. ZPP.
Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.
Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP revizija
ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost ne presega 1.000.000,00
SIT. V konkretnem primeru je glavnična vrednost spora nižja. To
pa pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč. 31. čl.
ZDSS-1 in v skladu z določbami 32. čl. ZDSS-1 dolžno odločiti
tudi o dopuščenosti revizije zoper svojo sodbo. Stališče
pritožbenega sodišča glede pravnega vprašanja, da je upravni
organ dolžan tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice,
odločiti z odločbo, je v sodni praksi pritožbenega sodišča
enotno. Zato je le-to odločilo, da revizije zoper to sodbo ne
dopusti.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014