VDS sklep Psp 741/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PSP.741.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03652 |
Datum odločbe: | 10.11.2005 |
Področje: | SOCIALNO VARSTVO |
Institut: | zahtevek - višina zahtevka - ponovna odmera |
Jedro
Tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim
sodiščem ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem
tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. ZDSS-1 v 1.
odst. 73. čl. določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek.
Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst.
73. člena ZDSS-1, ki jih je potrebno uporabljati v povezavi z
določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani
predsednika senata ter o odprtem sojenju, kar bi moralo sodišče
prve stopnje upoštevati pri sojenju.
Pri odločanju o pravicah s področja socialne varnosti ne gre za
denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice
ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar
zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih zahtevka po višini ni
potrebno postavljati.
Nerazumljiv izrek sodbe glede na postopkovne posebnosti
socialnega spora pomeni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,
ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Opisanih
nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno
izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na
obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1),
saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o
materialno-pravnem zahtevku, ki sploh še ni bil postavljen in
tudi ni odločalo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih
toženčevih odločb.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:
"Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se odločba tožene stranke
št. I-329074 z dne 17.5.2002 odpravi in je tožena stranka dolžna
ponoviti postopek ter izdati upravni akt v roku 30 dni od
pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje".
Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.
Navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik
z odločbo z dne 12.8.1965 razvrščen v III. kategorijo
invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo
"receptor", za katerega se je usposobil s poklicno
rehabilitacijo. Na podlagi te odločbe mu je bilo tudi odmerjeno
nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu z
odločbo z dne 11.10.1966. Poudarja, da je bila tožniku z odločbo
z dne 10.6.1993 samo priznana pravica do zaposlitve tudi na
drugem (ustreznem) delu "servisiranje gasilskih aparatov in
gasilnih sredstev". S to odločbo torej ni bila ugotovljena
sprememba v stanju invalidnosti, saj je bil tožnik še vedno
zmožen za delo "receptor", poleg tega pa še za delo "servisiranje
gasilnih aparatov in gasilnih sredstev". Nadalje poudarja, da je
po 134. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju
(Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami) nadomestilo plače zaradi
manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med
pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila
invalidska pokojnina ob razporeditvi oz. nastopu zaposlitve na
drugem ustreznem delu in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo
ustrezno delo, s pogodbo o zaposlitvi. Nadomestilo se zato odmeri
le enkrat in sicer takrat, ko je bil invalid na podlagi
uveljavljene pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo,
prvič razporejen ustrezno preostali delovni zmožnosti. Tožnik bi
bil do ponovne odmere nadomestila upravičen samo v primeru, če bi
na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja pridobil nove pravice
iz invalidskega zavarovanja, ki pa mu z odločbo z dne 10.6.1993
niso bile priznane.
Pritožba je utemeljena.
V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in
socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004; nadalje:
ZDSS-1). Tako po določbah 72. čl. (1. odst.), kot po določbah
pred tem, konkretno v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o
delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) se tožba
vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v
določbah 73. in 74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če
je vložena zoper upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in
zahtevek ter, da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki
jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da
je sodišče v socialnem sporu, o pravici iz socialnega
zavarovanja, dolžno poleg same odločitve o vtoževani pravici,
presoditi tudi zakonitost upravnega akta, zoper katerega je
vložena tožba ter z njim v zvezi prvostopenjskega upravnega akta.
V konkretnem primeru je tožba vložena zoper dokončno odločbo
toženca z dne 17.5.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve
stopnje), ki je tudi v toženčevem spisu, št. 329.074. Z njo je
toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z
dne 8.11.2001, s katero je odločil (izrek), da zavarovanec,
delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic
bolezni, nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše
plače na drugem ustreznem delu.
Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja
zakonitost ne samo drugostopenjskega, torej s tožbo izpodbijanega
upravnega akta, pač pa tudi zakonitost prvostopenjskega upravnega
akta, saj določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot
neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo
upravnega akta zakonit ter, da je izpodbijani upravni akt
pravilen in zakonit. Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s
sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in
odloči o pravici in obveznosti ali pravni koristi (2. odst. 81.
čl.). To pomeni, da v takem primeru odpravi oba upravna akta,
torej prvostopenjskega, s katerim je toženec zavrnil zahtevo za
priznanje določene pravice in drugostopenjskega, s katerim je
zavrnil pritožbo ter zoper katerega je vložena tožba.
Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. tudi jasno izhaja, da je v
socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega
sojenja, torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim
zahtevkom, ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti
prvostopenjske in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za
socialni spor načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen
samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora
biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o
vtoževani pravici, kot tudi presoja izpodbijanih
(prvostopenjskega in drugostopenjskega) upravnih aktov, kar pa v
konkretnem primeru ni podano.
Tožnik ne v tožbi, ne nadalje v postopku pred prvostopenjskim
sodiščem, ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o
kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo.
ZDSS-1 v 1. odst. 73. čl. jasno določa, da mora tožba vsebovati
tudi zahtevek. Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon
določbe v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že
navedene postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v
povezavi z določbami 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.
RS št. 26/99 - 2/2004) o materialnem procesnem vodstvu s strani
predsednika senata ter o odprtem sojenju. Prvostopenjsko sodišče
je očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh, prej navedenih
značilnosti socialnega spora, v katerem se sodi o vtoževani
pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialno-pravnih
predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo
izpodbijane toženčeve dokončne odločbe ter z njo v zvezi
prvostopenjske odločbe. Prav zato je tudi verjetno, čeprav
navedeno sicer za presojo izpodbijane sodbe ni relevantno, zmotno
menilo, da gre za denarni zahtevek (obravnavni zapisnik z dne
14.4.2005 ter tožniku naložilo postavitev zahtevka po višini in
izračun. Pri sojenju o pravicah s področja socialne varnosti pa
ne gre za denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje
določene pravice ter posledično dajatve (oz. višje dajatve),
zaradi česar zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih seveda
zahtevka po višini ni potrebno postavljati. Prvostopenjsko
sodišče je tudi, kot izhaja iz zadnjega odstavka na drugi strani
ter iz 3. strani obrazložitve sodbe, napačno razumelo
obrazložitev toženčeve prvostopenjske odločbe z dne 8.11.2001 ter
drugostopenjske odločbe z dne 17.5.2002. Toženec je jasno navedel
dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je odločil, da tožnik
nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše plače na
drugem ustreznem delu v postopku, pričetem na podlagi tožnikove
vloge, vložene pri tožencu 6.9.2001 in datirane z 4.9.2001. Poleg
tega je iz toženčevega spisa razvidno, da je po izdaji odločbe z
10.6.1993 odločil o pravici do nadomestila z odločbo z dne
2.8.1993, pritožbo pa zavrnil z odločbo z 12.10.1993 in nato v
postopku v letu 1995 z odločbo z 30.5.1995. Zato je zmotno
stališče prvostopenjskega sodišča, da toženec, čeprav je tako
izrekel v odločbi z 10.6.1993, o pravici do nadomestila ni
odločil.
Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima
sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more
preizkusiti, saj gre za nerazumljiv izrek sodbe glede na
obrazložene postopkovne posebnosti socialnega spora ter
posledično za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o
pravdnem postopku. Ta ima vselej za posledico razveljavitev
sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisanih nepravilnosti ni
mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.
z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem
druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno,
prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem
zahtevku, ki tudi sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločilo
o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb. Zato je
izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v
novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti
opisane kršitve. Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela
odprtega sojenja ugotoviti, glede na vse prej navedeno, za kakšen
spor po materialnem pravu s področja invalidskega zavarovanja gre
ter ob ugotovitvi, da materialno-pravni tožbeni zahtevek sploh še
ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. Če bo tožbeni
zahtevek opredeljen, pa bo moralo ob presoji zakonitosti obeh
navedenih toženčevih odločb ugotoviti tudi, ali je toženec
pravilno uporabil materialno-pravne predpise ter oceniti tudi,
kaj za sporno zadevo pomeni, da je toženec z odločbo z dne
30.5.1995 tožniku priznal nadomestilo zaradi manjše plače na
drugem ustreznem delu ter kaj pomeni dejstvo, da je z odločbo z
dne 2.8.1993 odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače
na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 dalje, z drugostopenjsko
odločbo, ki je kot kaže pravnomočna, z dne 12.10.1993 pa zavrnil
tožnikovo pritožbo. Če bo sodišče ocenilo kot potrebno, lahko
uporabi tudi določbe 78. čl. ZDSS-1 o sodelovalni dolžnosti
toženega zavoda. Po dokaznem postopku, v katerem bo moralo
razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, pa bo v zadevi glede na
vse prej že obrazloženo v zvezi s toženčevima izpodbijanima
odločba ter glede na načelo meritornega sojenja, meritorno
odločilo.
Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo
in izpodbijano sodbo razveljavilo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014