VDS sklep Psp 309/2005

Jedro

Če nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na

obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1),

ker prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o

materialnopravnem zahtevku, postavljenem v tožbi, prav tako pa ni

moč preizkusiti, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do

zaključka, da je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82.

čl. ZDSS-1, niso podani pogoji iz 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 za

opravo glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:

"Odločba tožene stranke št. 1501/1050-2002 z dne 9.12.2002 se v

izreku pod tč. 1 odpravi in odločba tožene stranke št.

1700-7349/3-01 z dne 14.4.2003 se v celoti odpravi in je tožena

stranka dolžna ponoviti postopek ter v ponovljenem postopku

upoštevati zdravstveno stanje tožnika, ki je bilo ugotovljeno

tekom sodnega postopka in izdati nov upravni akt v roku 30 dni od

pravnomočnosti sodbe sodišča I. stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka".

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V

pritožbi poudarja, da za odločitev v zadevi ni potrebno ponovno

ugotavljati tožnikovega zdravstvenega stanja. Ni sporno, da je

tožnik od 12.7.1997 začasno zadržan od dela zaradi bolezni in da

mu je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Slovenije, ki je postala dokončna 8.3.2000, priznana pravica do

dela s polovico polnega delovnega časa od 30.10.1999 dalje. Glede

na navedeno ne more biti sporno, da je tožnikova delovna

obveznost znašala 4 ure na dan in ne poln delovni čas. V skladu z

zadnjim odstavkom 29. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in

zdravstvenem zavarovanju (nadalje: ZZVZZ) pripada zavarovancem

nadomestilo plače zaradi začasne zadržanosti od dela za delovne

dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za

praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Tožniku

iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec

je toženec, torej pripada nadomestilo plače med začasno

zadržanostjo od dela za čas, ko bi sicer moral delati, vendar je

bil zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno zadržan od dela.

Glede na to, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo

invalidnosti in je njegova delovna obveznost znašala 4 ure na

dan, je v skladu z določilom 2. alinee 2. odst. 34. čl. takrat

veljavnega ZZVZZ in 249. čl. Pravil obveznega zdravstvenega

zavarovanja tožnik iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja

od dne dokončnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti ob predhodni

ugotovitvi, da je bil začasno nezmožen za delo, upravičen do

nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela le za

polovico delovnega časa (za 4 ure dnevno), kolikor bi sicer

znašala njegova delovna obveznost. Kot invalid II. kategorije

invalidnosti s pravico do dela s polovico polnega delovnega časa,

pa je v skladu s predpisi, ki urejajo področje pokojninskega in

invalidskega zavarovanja, upravičen do nadomestila plače zaradi

dela s skrajšanim delovnim časom oz. do delne pokojnine, o kateri

bi moral ZPIZ v skladu s 3. odst. odločbe z dne 3.2.2000 odločiti

s posebno odločbo. Glede na to, da je s 1. tč. izreka toženčeve

odločbe z dne 9.12.2002 v zvezi z njegovo odločbo z dne 14.4.2003

tožniku od 9.3.2000 dalje priznana pravica do nadomestila plače

zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za polovico

polnega delovnega časa (za 4 ure), je, kot poudarja pritožba,

povsem neutemeljeno razlogovanje sodišča, da toženec v predsodnem

upravnem postopku ni v zadostni meri upošteval dejstva, da je

tožnik zaradi duševne bolezni hud bolnik. Dejstvo, da tožnik v

spornem obdobju svojega dela zaradi bolezni ni bil sposoben

opravljati, je toženec pri izdaji odločb upošteval ter tožniku

tudi priznal pravico do nadomestila plače zaradi začasne

zadržanosti od dela za ves čas njegove delovne obveznosti, ki je

glede na to, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo

invalidnosti, znašala 4 ure in ne 8 ur na dan. Ker po pritožbenem

stališču dejanska okoliščina, da je tožnik hud duševni bolnik, za

odločitev v zadevi ni odločilna, zdravstveno stanje tožnika pa je

bilo v predsodnem postopku v celoti upoštevano, je prvostopenjsko

sodišče s tem, ko je izpodbijana upravna akta odpravilo v obsegu,

kot izhaja iz izreka sodbe in tožencu naložilo izdajo novega

upravnega akta, storilo kršitev iz 1. alinee 82. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Pritožba nadalje

poudarja, da četudi sodišče pri tožniku ni našlo odgovornosti pri

izpolnjevanju listine - potrdil o upravičeni zadržanosti od dela

s strani osebne zdravnice, ta okoliščina ne more vplivati na

njegovo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja do

nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ki je

določena z zakonom in se tožniku lahko prizna le za delovne dneve

oz. delovne ure, ko je bil začasno zadržan od dela zaradi bolezni

(torej za čas njegove delovne obveznosti), ne pa tudi zaradi

tožniku priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega

zavarovanja do dela s polovico polnega delovnega časa, na podlagi

katere je tožnik v skladu s predpisi o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju upravičen do nadomestila plače zaradi

dela s skrajšanim delovnim časom, o katerem pa toženec sploh ni

pristojen odločati. Pritožba še opozarja, da mnenje sodišča in

njegovo stališče, ki se nanaša na postopek v delu, s katerim

tožencu nalaga, da v ponovljenem postopku upošteva zdravstveno

stanje tožnika, ki je bilo ugotovljeno tekom sodnega postopka, ne

more biti sestavni del izreka sodbe, temveč zgolj obrazložitve, v

kateri sodišče obravnava dejansko in pravno podlago sodbe. Z

izrekom sodbe sodišče v skladu s 1. odst. 310. čl. Zakona o

pravdnem postopku odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar

in na stranske terjatve. Izrek sodbe, ki obsega tudi navodila

sodišča pristojnemu organu v primeru ponovnega odločanja glede na

zahtevek, postavljen v tožbi, predstavlja prekoračitev tožbenega

dela zahtevka (kršitev 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst.

310. čl. ZPP). Pritožba nadalje sicer zgolj iz previdnosti

opozarja, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za

ugotavljanje zdravstvenega stanja, iz obrazložitve sodbe pa tudi

ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da

je tožnik hud duševni bolnik. Pritožba zato oporeka tej dejanski

ugotovitvi sodišča, za katero je sodišče tožencu naložilo, da jo

je v ponovljenem postopku dolžan upoštevati ter znova poudarja,

da ta ugotovitev za odločitev v predmetni zadevi ni bistvena oz.

ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih

toženčevih odločb.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. ZDSS-1. Po določbah

19. čl. ZDSS-1 se v postopku v socialnih sporih uporabljajo

določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom

določeno drugače, konkretno določbe Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Po določbah 98. čl. ZPP mora

pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju.

Sodišče pa mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki

nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da

ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna

dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. Iz

obravnavnega zapisnika z dne 17.3.2005 izhaja, da je za toženca

pristopila V. Z. in da jo je sodišče smatralo kot toženčevo

pooblaščenko (to je navedlo tudi v uvodu sodbe). V zapisniku je

nadalje navedba, da je pooblastilo izkazano v spisu, pritožbeno

sodišče pa ugotavlja, da pooblastila za imenovano v predloženem

spisu ni, niti ni v spisu navedeno, da bi bilo zanjo pri

prvostopenjskem sodišču registrirano generalno pooblastilo

toženca. Zato gre za bistveno kršitev po 11. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče glede na določbe 2. odst.

350. čl. ZPP po uradni dolžnosti.

Iz določb 310. čl. ZPP pa jasno izhaja, da sodišče s sodbo odloči

o zahtevku. To izhaja tudi iz določb 81. in 82. čl. v zvezi z 73.

čl. ZDSS-1. Po določbah 81. čl. zakona sodišče s sodbo tožbeni

zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek

pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je

izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit; če pa tožbenemu

zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali

pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ne glede na določbo 2. odst. 81. čl. zakona pa lahko sodišče, če

tožbenemu zahtevku ugodi, glede na določbe 82. čl. zakona

izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo

novega upravnega akta, ali pa izpodbijani upravni akt odpravi in

odloči o podlagi tožbenega zahtevka ter naloži tožencu izdajo

novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, vendar oboje

(1. in 2. alinea 1. odst. 82. čl. zakona) le v primeru, če bi

bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali

povezano z nesorazmernimi težavami, ali če bi bilo ugotavljanje

višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi

težavami.

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. ter s tem povezanimi že

povzetimi določbami 82. čl. zakona torej jasno izhaja, da je v

socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega

sojenja; torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim

zahtevkom ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti prvostopenjske

in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor

načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek

sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora biti v

izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani

pravici, kar v konkretnem primeru ni, kot tudi presoja

izpodbijanih (prvostopenjskega in drugostopenjskega) upravnih

aktov.

V izreku sodbe torej ni vsebovana presoja tožbenega zahtevka (v

zvezi s tožbenim zahtevkom je tudi v obrazložitvi sodbe - zadnji

odstavek na str. 4 - navedeno zgolj in še to v zvezi z

odločitvijo o stroških, da "sodišče ni ugodilo po vsebini

celotnemu zahtevku tožeče stranke"); poleg tega pa sodišče ni z

ničemer obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja

pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti,

zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti, saj sodišče ni

obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da

obstojijo že navedeni zakonsko predpisani pogoji, ob katerih je

edinole dopustno kasatorno sojenje v socialnem sporu, poleg tega

pa v izreku sploh ni presojalo tožbenega zahtevka. Posledično gre

za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki ima, enako kot

kršitev po 11. tč. 2. odst. 339. čl. zakona, vselej za posledico

razveljavitev sodbe. Prvostopenjsko sodišče je, kot izhaja iz

izpodbijane sodbe, očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh

prej navedenih značilnosti socialnega spora, v katerem je načelo

polne iurisdikcije primarno in v katerem se sodi o vtoževani

pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialno-pravnih

predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo

izpodbijane toženčeve dokončne ter z njo v zvezi prvostopenjske

odločbe.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče

popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj kot že rečeno,

prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem

zahtevku, postavljenem v tožbi, pravtako pa, kot že obrazloženo,

ni moč preizkusiti, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da

je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82. čl. ZDSS. Zato

je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter

odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu

sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 178/2017
• VSL sodba I Cpg 891/2004
• VSL sklep I Kp 183/2000