VDS sklep Psp 262/2005

Jedro

V socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega

zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi

sredstev ali odškodnini) ne gre za zahtevek, s katerim bi obe

stranki lahko razpolagali (3. odst. 3. člena ZPP), zato ni mogoča

zamudna sodba.

V tovrstnih socialnih sporih materialno-pravni predpisi ne

predpostavljajo svobodne volje strank pri vstopanju v medsebojne

odnose. Odnosi med strankami nastanejo po zakonu samem, torej

brez volje strank, saj je pokojninsko in invalidsko zavarovanje

obvezno, saj tako določa ZPIZ-1. Ta v 5. členu zlasti poudarja

specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4. členu

sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst. b, člen

4) s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive osebne

pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi ne

podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo (razen

dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni mogoče

odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa

ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.

Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem,

ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju

obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le

nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen

samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko

določene pravice izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri

pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja

ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in razdeljuje v

okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je

dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike -

zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe).

Tožencu (zavodu) noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali

poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni

dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek

pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega

razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi

nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). V primeru,

ko zavarovanec - tožnik zahteva priznanje določene pravice iz

obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni podlage

za izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene,

bodisi zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka

- konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej

obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz

obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih

invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave materialno-

pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti

posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se procesno

pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno vpeljuje

načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po drugi pa

načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja pravne

posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno obravnavo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se

odpravita odločbi toženca z dne 24.9.2001 in z dne 19.6.2002; da

se tožencu naloži, da s posebno odločbo prizna tožnici III.

kategorijo invalidnosti; ter, da ji je dolžan plačati stroške

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske

sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila tožnica laično pritožbo. Navaja, da

sodišče ni upoštevalo nobenih dodatnih dokazil o invalidnosti

III. kategorije ter se sprašuje, zakaj ni bila pregledana na

komisiji v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob uporabi 1. odst. 28.

člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004

in 10/2004; nadalje ZDSS-1) v zvezi z II. odst. (verjetno je s

tem mišljen 3. odst.) 318. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2204; U.P.B. Ur.l. RS št. 36/2004) kot

pravna posledica izostanka toženca s prvega naroka za glavno

obravnavo dne 3.2.2005. Obrazloženo je, da je bilo ob upoštevanju

načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 pregledano vse

dokazno gradivo in da je sodišče prišlo do zaključka, da

utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih

dejstev in tudi ne iz predloženih listinskih dokazov; tožbene

navedbe pa so zgolj subjektivne glede na tožničino oceno njenega

zdravstvenega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna utemeljitev sodbe pa ne

samo, da pomeni absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst.

339. člena ZPP, ker se institut zamudne sodbe in načelo

materialne resnice izključujeta, marveč tudi kršitev 7. točke 2.

odst. iste zakonske določbe, saj je sodišče postopalo po določbah

o zamudni sodbi zaradi posledic izostanka toženca z naroka za

glavno obravnavo, čeprav gre za zahtevek, s katerim stranke po

materialnem pravu sploh ne morejo razpolagati.

Navedene procesno pravne kršitve, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti, so posledica zmotne uporabe

materialnega prava, na kar prav tako pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper dokončni

posamični upravni akt (prvostopenjska odločba toženca z dne

24.9.2001 ter s tem v zvezi drugostopenjska odločba z dne

19.6.2002), s katerim je toženec zavrnil zahtevo za priznanje

pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je na podlagi mnenj obeh

zdravniških komisij ugotovil, da pri tožnici invalidnost ni

podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko

sodišče napačno postopalo s tem, ko je izdalo zavrnilno sodbo na

podlagi določb 318. člena ZPP (t.i. zavrnilno zamudno sodbo). V

socialnih sporih, v katerih se odloča o pravicah iz socialnega

zavarovanja (ne pa samo o denarnih zahtevkih, kot n.pr. o vrnitvi

sredstev ali odškodnini) namreč - glede na nadalje obrazloženo -

ne gre za zahtevek, s katerim bi obe stranki lahko razpolagali

(3. odst. 3. člena ZPP). V tovrstnih socialnih sporih materialno-

-pravni predpisi ne predpostavljajo svobodne volje strank pri

vstopanju v medsebojne odnose. Glede na določbe materialnih

socialno pravnih predpisov nastanejo torej medsebojni odnosi

strank po zakonu samem, torej brez volje strank, saj je

(konkretno) pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno. Tako

namreč določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami). Ta v 5. členu zlasti

poudarja specifiko pravic iz obveznega zavarovanja, kamor po 4.

členu sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja (1. odst.

b, člen 4), s tem, ko določa, da so te pravice neodtujljive

osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih tudi

ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo

(razen dospelih neplačanih zneskov denarnih prejemkov) ter jih ni

mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih

določa ta zakon. Zavarovancem ne daje pravic iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja zavod, pač pa so določene z zakonom.

Zato se zavarovanec in zavod ne moreta dogovoriti ne o manjšem,

ne o večjem obsegu pravic od zakonsko določenih na področju

obveznega (kot tudi prostovoljnega) zavarovanja. Zavod je le

nosilec obveznega zavarovanja (10. člen). Zato je zavod pristojen

samo za ugotavljanje, ali zavarovanec za uveljavitev zakonsko

določene pravice, izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje. Pri

pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja

tudi ne gre za lastna sredstva zavoda. Ta jih le zbira in

razdeljuje v okviru materialno-pravnih zakonskih določb. Zato je

dispozitivnost v socialnih sporih omejena le na tožnike -

zavarovance (vložitev tožbe, sprememba zahtevka, umik tožbe) in

tožencu (zavodu) tudi noben predpis ne dovoljuje pripoznanja ali

poravnave glede zahtevka za priznanje pravice, za katerega ni

dejanske in materialne pravne podlage. Če bi toženec tak zahtevek

pripoznal ali se o njem želel poravnati, sodišče njegovega

razpolaganja tudi po ZPP ne bi smelo priznati, saj bi

nasprotovalo prisilnim predpisom (3. odst. 3. člena). Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da iz teh razlogov v primeru, ko zavarovanec -

tožnik zahteva priznanje določene pravice iz obveznega

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ni podlage za

izdajo sodbe na podlagi 318. člena ZPP, bodisi ugoditvene, bodisi

zavrnilne, že zato, ker gre za zahtevek, s katerim stranka -

konkretno toženec, ne more razpolagati. Le izhajajoč iz prej

obrazložene pravne narave oz. javno pravne narave pravic iz

obveznega invalidskega zavarovanja (in narave posledičnih

invalidskih dajatev) ter s tem prisilno pravne narave

materialno-pravnega predpisa, je mogoče pravilno interpretirati

in uporabiti posamezna, med seboj navidezno celo izključujoča se

procesno pravna pravila iz ZDSS-1, ki po eni strani ponovno

vpeljuje načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, po

drugi pa načelo pospešitve postopka, s tem ko v 28. členu ureja

pravne posledice izostanka stranke s prvega naroka za glavno

obravnavo.

Nov ZDSS-1 v 30. členu v primeru zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sicer

prepoveduje razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje

prvostopenjskemu sodišču, vendar le, če je nepravilnost mogoče

popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje. Ker pa je v konkretni zadevi zaradi prej obrazložene

zmotne materialno-pravne presoje narave pravic iz obveznega

invalidskega zavarovanja, prvostopenjsko sodišče kršilo prej

navedene postopkovne določbe in sodbo zmotno utemeljilo na

določbah 3. odst. 318. člena ZPP ter sploh ni obrazložilo

bistvenega, torej zakaj meni, da izpodbijana upravna odločba

temelji na pravilnem vrednotenju razpoložljive zdravstvene

dokumentacije (točka 5 obrazložitve sodbe), gre za sodbo, ki ima

takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more

preizkusiti, saj v njej sploh niso navedeni razlogi o odločilnih

dejstvih (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno

sodišče pritožbo razveljavilo ter zadevo na podlagi 353. člena

ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno postopati v skladu s

procesnopravnimi in materialno-pravnimi stališči pritožbenega

sodišča ter ob uporabi določbe 61. člena ZDSS-1 popolnoma in po

resnici ugotoviti ter razčistiti vsa dejstva, od katerih je

odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Predvsem bo potrebno

oceniti strokovno - medicinsko prepričljivost mnenj IK I in IK II

o tem, da pri tožnici ni invalidnosti, ker naj bi bila za svoje

delo prodajalke zmožna v polnem delovnem času in brez neposredne

nevarnosti za poslabšanje zdravstvenega stanja. Pred tem bo

seveda potrebno pravilno ugotoviti vse relevantne pogoje svojega

dela ter z njimi v zvezi in glede na tožničino zdravstveno stanje

razčistiti tudi, ali invalidski komisiji (mnenji z dne 17.9.2001

in z dne 12.2.2002) utemeljeno nista upoštevali mnenja ortopeda v

izvidu z dne 26.10.2000 ter psihiatra v izvidu z dne 29.6.2001.

Šele ko bodo razčiščena vsa vprašanja v nakazani smeri in

morebitna druga, pomembna za razjasnitev vseh pravno relevantnih

dejstev ter predhodno oblikovan zahtevek v skladu s 73. členom

ZDSS-1, bo mogoče pravilno presoditi zakonitost obeh izpodbijanih

toženčevih odločb ter pravilno odločiti o utemeljenosti ali

neutemeljenosti tožbenega zahtevka na razveljavitev obeh odločb

ter na priznanje invalidnosti in na razvrstitev v III.

kategorijo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 274/2000
• VSK sodba in sklep I Cpg 289/2004
• VSL sodba I Cp 366/99