VDS sodba Psp 244/2005
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za socialne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PSP.244.2005 |
Evidenčna številka: | VDS03645 |
Datum odločbe: | 01.12.2005 |
Področje: | socialno varstvo |
Institut: | nadzor - rok |
Jedro
Zaradi očitno prekršenega materialnega predpisa lahko pristojni
organ odpravi ali razveljavi odločbo takoj po njeni izdaji in
vročitvi in ne šele po tem, ko odločba postane dokončna, vendar
pa le v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek
tožnikov, da se razveljavi odločba toženca št. I 4042981 z dne
25.2.2002 in se ugotovi, da je odločba toženca št. I 4042981 z
dne 9.3.1995 v delu, kjer določa, da mora organizacija
K. - Š. S. obdržati delovnega invalida na delu, nezakonita.
Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo s predlogom, da se
ugotovi, da je odločba toženca št. I 4042981 z dne 9.3.1995 v
delu, kjer določa, da mora organizacija K.- Š. S. obdržati na
delu, nezakonita ter se jo spremeni tako, da delovnega invalida
ni dolžna obdržati na delu. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da je
bil v času izdaje izpodbijane sodbe Š. R. kot delovni invalid
III. kategorije invalidnosti edini zaposleni delavec v omenjeni
organizaciji. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo
sodišče uporabiti določbe 140., 269. in 270. čl. Zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 ter določbe
265., 267. in 268. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku iz
leta 1986 v skladu s 324. čl. trenutno veljavnega zakona.
Naslovno sodišče je kršilo tudi pravila postopka Zakona o
delovnih in socialnih sodiščih, ker po uradni dolžnosti v skladu
s 76. členom ni pazilo na ničnost napadenega upravnega akta.
Pritožba ni utemeljena.
Zaradi zatrjevane kršitve Zakona o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju, do katere naj bi po navedbah tožnikov prišlo v
odločbi toženca št. I 4042981 z dne 9.3.1995, ki je postala
pravnomočna, s tem, ko naj bi toženec kljub temu, da je vedel, da
je Š. R. edini zaposleni, naložil organizaciji K. - S. Š., da
obdrži delovnega invalida na delu, je odprava in razveljavitev te
odločbe, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, mogoča
le po nadzorstveni pravici.
Po nadzorstveni pravici pristojni organ odpravi odločbo po njeni
izdaji in vročitvi, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke
ali drugega organa, določenega v 275. čl. Zakona o splošnem
upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami, v
nadaljevanju ZUP), če jo je izdal stvarno nepristojen organ, če
je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s
katero je bila ta upravna stvar drugače rešena (1. in 2. tč. 274.
čl. ZUP), če je izdal odločbo kakšen drug organ brez soglasja,
potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po
zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to
potrebno, če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ (3. in
4. tč. 274. čl. ZUP) in sicer v primeru iz 1. in 2. tč. 274. čl.
ZUP v petih letih, ter po 3. in 4. tč. in po 2. odst. 274. čl.
ZUP v enem letu, ko je bila odločba izdana in vročena (1. odst.
277. čl. ZUP).
Po citirani določbi 2. odst. 274. čl. zakona odločbo, s katero je
bil očitno prekršen materialni zakon, pristojni organ lahko
razveljavi po nadzorstveni pravici, vendar le v enem letu od
dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. To pa v konkretnem
primeru pomeni, da že iz formalnih razlogov odločb toženca, opr.
št. I 4042981 z dne 9.3.1995, potrjeno z drugostopno odločbo z
dne 8.12.1995, ki je bila vročena 14.12.1995, po preteku enega
leta, to je po 14.12.1996, ni več mogoče odpraviti. Razlogov za
razveljavitev omenjenih odločb v zvezi z zatrjevano očitno
kršitvijo materialnega predpisa zato niti ni bilo potrebno
ugotavljati.
Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da prav tako
ne obstajajo razlogi iz 2. tč. 274. čl. ZUP, ker o isti stvari še
ni bilo pravnomočno drugače odločeno, saj je bilo, kot je
pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec,
prvič o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločeno z odločbo z
dne 9.3.1995, je tudi na tej pravni podlagi utemeljeno tožbeni
zahtevek tožnikov zavrnilo.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bile tožniku kasneje
priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ker to dejstvo
za pritožbeno rešitev pravno ni relevantno, kakor tudi ne
sklicevanje na določbe 140., 269. in 270. čl. Zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s
spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ker za to ni nikakršne
pravne podlage. Določba 140. čl. zakona je materialni predpis, ki
se lahko uporablja le v primeru vsebinskega obravnavanja zadeve,
medtem ko sta določbi 269. in 270. čl. ZPIZ/92 z uveljavitvijo
Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št.
106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), 1.1.2000 prenehali
veljati. Prav tako ni nikakršne pravne podlage, da bi se zadeva
obravnavala po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.
l. SFRJ št. 47/86). Določba 324. čl. ZUP se nanaša le na zadeve,
ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku oz. v katerih je bila ob
uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo.
Torej se nanaša na zadeve, ki so bile vložene že pred 1.4.2000,
ne pa za zadeve, vložene po tem datumu, kot v konkretnem primeru,
ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo 21.10.2000. Brez
podlage je tudi pavšalen očitek, da sodišče prve stopnje ni
pazilo na ničnost odločbe.
Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo
kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009