VDS sodba Pdp 145/2005

Jedro

Dalj časa trajajoča bolniška odsotnost delavca z dela, tudi če

delavec zaradi bolezni ne bo več sposoben opravljati dela na svojem

delovnem mestu (saj zaradi zdravstvenih težav ne sme več prihajati v

stik z moko), ne predstavlja razloga nesposobnosti po 2. alineji 1.

odstavka 88. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki

izreka spremeni tako, da se znesek 203.230,00 SIT zniža na znesek

183.724,80 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 3.4.2003 in to odpoved

razveljavilo. Nadalje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med

tožnikom in toženo stranko z dne 1.4.2000 še vedno v veljavi in

naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu

povrne plačo oz. nadomestilo plače, in sicer od poteka odpovednega

roka dalje do vrnitve nazaj na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva zapadlosti posamezne neto mesečne plače (od vsakega 18. dne

v mesecu za pretekli mesec) do plačila, v 8 dneh. Nadalje je toženi

stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini

203.230,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003 dalje

do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja vse

tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču

predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek

zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče za nastalo stanje v celoti

obremenilo toženo stranko, pri tem pa ni upoštevalo 34. člena Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ki določa, da mora

delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo

oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih

obveznosti. To velja tudi za nevarnost, ki ogroža zdravje delavca.

Zaključek sodišča, da ni pomembno, če tožnik o svojih težavah ni

obvestil tožene stranke, ni utemeljen. Ne soglaša s stališčem sodišča

prve stopnje, da je bilo za sporno zadevo odločilno, da tožena

stranka tožnika ni napotila na zdravniški pregled. Tožnik je bil

namreč pred sprejemom v delovno razmerje očitno zdrav in ni kazal

znakov bolezni, tudi po tem pa je več kot dve leti normalno delal.

Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je

zaključilo, da ZDR odpovednega razloga, kot ga je v konkretni zadevi

uporabila tožena stranka, ne pozna. V danem primeru bi se lahko tudi

zgodilo, da bi tožnik opravil zdravniški pregled, ko je začel z

delom, in bi se šele po poteku časa ugotovilo, da ne izpolnjuje

pogojev za delo iz zdravstvenih razlogov. Tožena stranka v takšnem

primeru ne more nositi vseh posledic, zlasti glede na to, da delovnih

mest pri toženi stranki, kjer bi delavec ne prihajal v stik z moko,

ni. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je bil razlog, da za tožnika

ni ustreznega delovnega mesta, znan že ob sklenitvi delovnega

razmerja.

V odgovoru na tožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga

zavrnitev pritožbe. Navaja, da mu je tožena stranka odpovedala

pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je zbolel in je bil dalj

časa v bolniškem staležu. To ne more biti utemeljen odpovedni

razlog, hkrati pa predstavlja tudi diskriminatorno ravnanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki 1.4.2000 za delo na

delovnem mestu "pek pekovskega peciva II". Zdravniškega pregleda

pred zaposlitvijo ni opravil. Delo na svojem delovnem mestu je

opravljal brez prekinitve do 9.9.2001, kasneje pa je bil v

bolniških staležih, oz. neprekinjeno v bolniškem staležu od

14.5.2002. Zaradi daljšega bolniškega staleža je njegov lečeči

zdravnik predlagal tudi uvedbo postopka za priznanje pravic iz

invalidskega zavarovanja, v tem postopku pa mu Zavod za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje z odločbo z dne 21.2.2002

ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je zaključil,

da za svoje delo ni bil zmožen že ob nastopu zaposlitve. Tožena

stranka je tožnika vabila na zagovor pred odpovedjo 11.3.2003, mu

zagovor omogočila 19.3.2003 in dne 3.4.2003 odpovedala pogodbo o

zaposlitvi po 2. alinei 88. člena ZDR - ker ne izpolnjuje pogojev

za opravljanje dela (in ne morda zaradi tega, ker naj bi zamolčal

podatke o svojem zdravstvenem stanju).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi in

ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku tožnika.

Pri tem je najprej ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna

tožnika napotiti na zdravniški pregled pred zaposlitvijo in mu v

ta namen izdati napotnico. Očitek tožniku, da o svojih

zdravstvenih težavah ni obvestil delodajalca, je štelo za

nepomemben, saj je bila tožena stranka tista, ki je pogodbo o

zaposlitvi ponudila v podpis tožniku in bi se že takrat morala

prepričati, ali izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja

ali ne, s tem pa je prevzela riziko zaposlitve nase. V

nadaljevanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da ZDR med

odpovednimi razlogi ne pozna takšnega odpovednega razloga, sicer

pa tožnik uživa posebno pravno varstvo, saj je bil in je še vedno

odsoten z dela zaradi bolezni.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka

dolžna napotiti tožnika na predhoden zdravniški pregled (pred

nastopom dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.4.2000) in

dogajanje v zvezi s tem (skupaj s posledicami) ni pomembno za

rešitev tega spora oz. za pravilno odločitev v tej zadevi. Tožena

stranka tožniku namreč ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz

razloga, ker naj bi ji zamolčal podatke o svojem zdravstvenem

stanju pred nastopom dela, ali ker ni opravil zdravniškega

pregleda, temveč zgolj zaradi tega, "ker ne izpolnjuje pogojev,

predpisanih za delo, ki so določeni z zakonom". Glede na to tudi

pritožbene navedbe o tem, kdaj in kako bi moral tožnik obvestiti

toženo stranko o okoliščinah, ki bi lahko vplivale na

izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti, okoliščine v zvezi s

preventivnim zdravniškim pregledom, ki ni bil opravljen pred

nastopom dela, niso pravno pomembne. Redna odpoved tožniku

enostavno ne temelji na teh dejstvih oz. okoliščinah.

Bistveno pri vsej zadevi je zgolj odgovor na vprašanje, ali

dejstvo dalj časa trajajočega bolniškega staleža tožnika pri

toženi stranki, posredno tudi v zvezi z obrazložitvijo odločbe

ZPIZ-a OE Maribor z dne 21.1.2002, da tožnik niti ob nastopu dela

pri toženi stranki na delovnem mestu "pek pekovskega peciva II"

ni bil zmožen za to delo, predstavlja odpovedni razlog

nesposobnosti iz 2. alinee 1. odst. 88. člena ZDR. Sodišče prve

stopnje je pravilno zaključilo, da razloga nesposobnosti ne more

predstavljati dalj časa trajajoča bolniška odsotnost delavca z

dela, kljub temu, če zaradi tožnikove bolezni oz. posledic

bolezni le-ta ne bo več sposoben opravljati dela na svojem

delovnem mestu (saj zaradi zdravstvenih težav ne sme več

prihajati v stik z moko). Tožnik prav zaradi svoje bolezni, ki se

je po vsej verjetnosti razvila in napredovala šele po tem, ko je

pri toženi stranki neprekinjeno delal od 1.4.2000 do 9.9.2001, ni

zdravstveno sposoben za delo na svojem delovnem mestu, kar pa ne

predstavlja razloga nesposobnosti po 2. alinei 1. odst. 88. člena

ZDR.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno

sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v

1. in 2. točki izreka. Pri odmeri stroškov postopka in odločitvi

o teh v 3. točki izreka pa je ugotovilo zmotno uporabo

materialnega prava (na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti), saj je sodišče prve stopnje tožniku tudi za drugi

narok za glavno obravnavo dne 21.10.2003 napačno prisodilo 300

točk. Glede na 3. točko tarifne št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur.

l. RS št. 67/2003) namreč za zastopanje na drugem in naslednjih

narokih za glavno obravnavo pripada odvetniku le 50% točk iz

točke 1 te tarifne št., kar v konkretni zadevi pomeni 150 točk.

Glede na to se skupaj priznano število točk zniža na 1.320, kar

predstavlja tudi podlago za priznanje materialnih stroškov (ki so

zato toliko nižji), v skupnem seštevku pa tako tožniku pripada

183.724,80 SIT in ne 203.230,00 SIT, kot mu jih je prisodilo

sodišče prve stopnje. V tem obsegu je pritožbeno sodišče

spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Ker pa je tožena

stranka uspela s pritožbo le v minimalnem obsegu, sicer pa gre za

spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec trpi

sam svoje stroške postopka ne glede na izid spora (2. odst. 22.

člena ZDSS), je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka

sama nosi svoje pritožbene stroške. Enako je sklenilo tudi za

stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj odgovor ni bil potreben

in ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1.

odst. 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 112/98
• VDSS sodba Pdp 105/2014
• VSRS Sodba VIII Ips 183/2017