VDS sklep Psp 8/2000

Jedro

Zahtevek za plačilo davkov in prispevkov je akcesorni zahtevek do glavnega zahtevka, ki se glasi na priznanje pokojninske in zavarovalne dobe. Če je podana stvarna pristojnost sodišča za sojenje o glavnem zahtevku, se sodišče v zvezi z akcesornim zahtevkom ne more izreči za stvarno nepristojno.

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikova tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v izreku sklepa sklenilo, da se tožnikova tožba v delu, kjer uveljavlja, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje tudi čas zaposlitve pri A. od konca leta 1961 pa do leta 1965, zavrže. V obrazložitvi sklepa pa je glede dela tožnikove tožbe, kjer tožnik uveljavlja, da mu je toženec dolžan plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ugotovilo, da navedenega ni mogoče obravnavati kot socialni spor, temveč da gre za delovni spor, kot so le-ti opredeljeni v 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94). Nadalje prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navaja, da tožnik uveljavlja plačilo prispevkov od toženca, torej od nekdanjega delodajalca ter da bo sodišče, ker socialno sodišče ni pristojno za obravnavo tovrstnih zahtevkov, ta del tožbe posredovalo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Resljeva 14, kjer obravnavajo delovne spore. Zoper sklep se pritožuje tožnik (l.št. 16 in 17 ter 20 v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 22.12.1999 na l.št. 18 in 19), smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožba je deloma utemeljena in to v delu, v katerem se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (3. odst. na l.št. 16). Neutemeljena pa je v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe v delu, v katerem tožnik uveljavlja že navedeno vštetje časa zaposlitve v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Nesporno je, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 13.1.1993 dalje, da mu je prvostopenjsko sodišče s sodbo, Ps 319/96, z dne 29.8.1996, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča, Psp 156/96, z dne 31.1.1997, priznalo pravico do invalidske pokojnine v določenem mesečnem znesku že od 13.1.1993 dalje in ne šele od 19.5.1993 dalje, kot je to odločil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v postopku, končanem z drugostopenjsko odločbo, št. 3.800.780 z dne 25.11.1993 ter da mu je toženec v navedenem postopku odmeril invalidsko pokojnino na podlagi skupne pokojninske dobe 29 let, 8 mesecev in 10 dni, dosežene v obdobju od 25.9.1953 do 31.3.1992 ter da je pokojninsko osnovo izračunal kot najugodnejšo na podlagi dveletnega povprečja plač in sicer iz leta 1970 ter iz leta 1982. Vse navedeno izhaja iz že navedenih sodb prvostopenjskega ter pritožbenega sodišča, ki sta v spisu pritožbenega sodišča, št. Psp 156/96, katerega je pritožbeno sodišče pred odločanje vpogledalo. Sedaj obravnavano tožbo pa je tožnik vložil zoper toženca A. - nekdanjega delodajalca zato, da bi, kot izhaja iz tožbenih navedb ter tožnikovih navedb na glavni obravnavi dne 2.12.1999, uveljavil čas dela pri navedenem klubu od konca leta 1961 do leta 1965 v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo ter da bi, kot je tožnik izrecno pojasnil na navedeni obravnavi, ponovno uveljavljal, da se mu pokojnina odmeri tudi ob upoštevanju dohodkov, prejetih pri navedenem klubu, s čimer v zvezi je, kot je izrecno na navedeni obravnavi tudi pojasnil tožnik, že tekel postopek pred prvostopenjskim sodiščem, ki je že pravnomočno končan; torej postopek, v katerem sta bili izdani že navedeni prvostopenjska in drugostopenjska sodba. Dodatno k temu pa tožnik, kot je pojasnil prav tako na navedeni obravnavi, uveljavlja, da toženec plača prispevke Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da bi tožnik lahko nato ponovno uveljavljal novo odmero pokojnine. Nesporno je nadalje, da tožnik glede priznanja obdobja od konca leta 1961 do leta 1965 še ni vložil zahteve pri tožencu. Zavarovalna ter pokojninska doba sicer ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa dejstvo, na podlagi katerega se prizna pravica iz tega zavarovanja. Vendar pa o priznanju te dobe odloča najprej Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v svojem postopku, v katerem izda prvostopenjsko odločbo, o morebitni pritožbi zavarovanca zoper le-to pa odloči z drugostopenjsko - dokončno odločbo. Po sodni praksi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej tudi v sporih glede zavarovalne ter pokojninske dobe dokončna odločba toženca procesna predpostavka za vložitev tožbe, skladno z določbo 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94). Zato je v tem delu prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja navedene procesne predpostavke zavrglo. Zato tudi ne morejo biti upoštevna vsebinska pritožbena izvajanja o in v zvezi z delom tožnika pri tožencu v navedenem obdobju, saj zaradi pomanjkanja obrazložene procesne predpostavke o tem delu sporne zadeve ni dovoljeno soditi po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik pa se, kot že rečeno, smiselno pritožuje tudi zoper odločitev v izpodbijanem sklepu, ki bi morala biti povzeta tudi v izreku, ne le v obrazložitvi, o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča za že navedeno odločanje o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ZPIZ-u. Glede tega dela zahtevka gre za akcesorni zahtevek v razmerju do glavnega zahtevka, t.j. zahtevka za priznanje zavarovalne in pokojninske dobe za že navedeno obdobje. Po načelu atrakcije je sodišče, ki je pristojno odločiti o glavnem zahtevku, pristojno tudi za akcesorni zahtevek. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da bi se o tem delu zahtevka izreklo za stvarno nepristojno in bi moralo tožbo tudi v tem delu zavreči. Kadar niso podane procesne predpostavke za odločanje o glavnem zahtevku, seveda tudi niso podane procesne predpostavke za odločanje o akcesornem zahtevku. Ker se stvarna pristojnost določa po materialnem pravu, je prvostopenjsko sodišče s tem, ko se je izreklo za stvarno nepristojno za ta del tožbe, napačno uporabilo materialno pravo. Na pravilno uporabo materialnega prava pa je ob odločanju o pritožbi dolžno paziti pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zavrglo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 561/2001
• VSL sklep III Cp 2339/2000
• VSL sklep I Cpg 111/2002