VDS sodba Psp 188/95

Jedro

Tožnik pred zaposlitvijo v Ministrstvu za obrambo RS ni bil zavarovan pri tožencu, pač pa kot aktivna vojaška oseba v službi v bivši JLA pri Skupnosti vojaških zavarovancev s sedežem v x.y.. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje teh oseb je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, izvajal pa ga je Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz x.y.. Zato je ta pristojen za priznanje pravic po ZPIZVZ, ne pa toženec. Zato ni pravne podlage po kateri bi toženec tožniku lahko priznal in odmeril pokojnino po ZPIZVZ, za kar se zavzema pritožnik in je toženec pravilno odločil s tem, ko mu je pokojnino priznal in odmeril po splošnih predpisih, t.j. po ZPIZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine in le-ta odmeri po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil s tem (prvostopna odločba z 29.8.1994, drugostopna odločba z 31.1.1995, ko je pravico do starostne pokojnine priznal po splošnih predpisih, torej po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 - 5/94) in da je pokojnino pravilno odmeril kot akontacijo od 1.7.1994 dalje na podlagi plač od 1.1.1992 do 31.12.1993 po potrdilu Ministrstva za obrambo RS, ker tožnik ni mogel predložiti podatkov o plačah za čas od 1.1.1970 do 31.12.1991, ko je bil zaposlen v bivši JLA kot aktivna vojaška oseba.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka; smiselno zaradi nejasnosti razlogov iz 2. odstavka, točke 13, člena 354 Zakona o pravdnem postopku. Obširno navaja svoja pravna naziranja ter meni, da ima na podlagi 1. in 2. odstavka 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS, št. 1-6/91-I), pravico do priznanja pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur.l. SFRJ, št. 7/85 - 20/89). Že 31.12.1989 je izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po navedenem zakonu ter je to pravico tudi uveljavljal dne 4.7.1991, ko je vložil zahtevek v poveljstvu enote pred odhodom in pristopom v stalni sestav TO RS. Prvostopno sodišče naj bi s tem, ko zaključuje, da 14. člen ustavnega zakona ne daje pravne podlage za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ, preseglo obseg svoje stvarne pristojnosti. Nerazumljiva pa je izpodbijana sodba postala s tem, ko v obrazložitvi navaja, da je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev do 1.2.1992 in torej lahko pri tožencu uveljavlja, da se mu akontacija odmeri po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l.

RS, št. 4/92). V vlogi z dne 15.3.1996, s katero dopolnjuje pritožbo, pa se sklicuje na nova dejstva in dokaze in sicer, da je bil 20.12.1994 sprejet Zakon o obrambi (Ur.l. RS, št. 82/94) ter citira 2. odstavek 108. člena. Poudarja, da se je sicer res upokojil pred uveljavitvijo tega zakona, vendar pa vsebuje odgovor Ministrstva za obrambo prvostopnemu sodišču, z dne 15.5.1995, lažno pričevanje o njegovem dejansko pripadajočem osebnem dohodku, ki je bil kot tak podlaga za odmero akontacije pokojnine. Sklicuje se na primer V.Š., ki je bil tudi na dolžnosti inštruktor III, za katero je pripadala mesečna plača v znesku bruto 359.534,00 SIT na mesec. S tem v zvezi prilaga odločbo za imenovanega, izdano s strani MO RS, številka 123-1206/96, z dne 28.2.1996. Tudi v dopolnitvi pritožbe vztraja, da je pridobil pravico do odmere pokojnine po posebnih predpisih in da bi sodišče moralo preprečiti krivično razlikovanje enakih oseb. Glede pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bi bilo zanj potrebno uporabiti določbe ZPIZVZ, ali pa določbo 108. člena ZO, ki predstavlja praktično izvajanje zaščite pridobljenih pravic iz 14. člena ustavnega zakona. Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava v sporu pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ne tiste, na katero opozarja pritožba. Sodbo je tudi pravilno in temeljito obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

Dejansko stanje glede tožnikove zaposlitve kot aktivne vojaške osebe v bivši JLA ter nato zaposlitve v Ministrstvu za obrambo RS, ki je bila njegova zadnja zaposlitev pred upokojitvijo, kot ga je ugotovilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo prvostopno sodišče, očitno ni sporno, saj tožnik temu v pritožbi ne oporeka. Nadalje je nesporno, da je tožnik pri tožencu 4.7.1994 vložil na obrazcu "zahteva za starostno ali predčasno pokojnino" zahtevo za priznanje starostne pokojnine ter v njej tudi navedel, da mu je delovno razmerje pri navedenem ministrstvu prenehalo dne 1.7.1994 (zahteva v toženčevem spisu, številka 4.027.077, ki ga je pribavilo že prvostopno sodišče).

Tožnik je bil torej nazadnje zavarovan pri tožencu, zato je pri njem lahko uveljavil pravico do starostne pokojnine (1. odstavek 254. člena ZPIZ, ki velja od 1.4.1992 dalje). Pred zaposlitvijo v Ministrstvu za obrambo RS pa ni bil zavarovan pri tožencu, pač pa očitno pri Skupnosti vojaških zavarovancev s sedežem v x.y. na podlagi statusa aktivne vojaške osebe v bivši JLA. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovancev te skupnosti, torej vojaških zavarovancev, je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur.l. SFRJ, št. 7/85 - 20/89), izvajal pa ga je Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda. Glede na obrazloženo, je ta pristojen za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ne pa toženec. Le-ta je pristojen za izvajanje zavarovanja ter priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, osebam, ki so pri njem zavarovane in to po že navedenem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja v RS. Zato ni pravne podlage, po kateri bi toženec lahko tožniku pokojnino priznal in odmeril po določbah ZPIZVZ, za kar se zavzema pritožnik. Ker toženec torej ni pristojen za priznavanje pravic po ZPIZVZ, je za presojo zadeve irelevantno, če je tožnik že do 31.12.1989 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po določbah ZPIZVZ ter kot smiselno navaja v pritožbi, dne 4.7.1991 pri pristojni vojaški enoti vložil zahtevo za prenehanje AVS zaradi uveljavitve pravice do pokojnine.

Pri prvostopnem sodišču ni prišlo do že navedene absolutne bistvene kršitve določb ZPP, saj je obrazložitev v 2. odstavku na strani 5 izpodbijane sodbe po mnenju pritožbenega sodišča razumljiva in jasna.

Čeprav tožnik pri tožencu nesporno ni vložil zahteve za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, pač pa že navedeno zahtevo za priznanje starostne pokojnine in je samo o tej odločal toženec v svojem postopku, se je tožnik tako v pritožbi pri tožencu, kot v tožbi pred sodiščem, skliceval tudi na 1. in 2. člen odloka, hkrati pa vztrajal, da mu toženec odmeri pokojnino po 18. členu ZPIZVZ. Glede na tako stanje je prvostopno sodišče v navedenem delu obrazložitve izpodbijane sodbe samo navedlo svoje stališče, zaradi katerega je mnenja, da tožnik pri tožencu lahko uveljavlja izplačevanje akontacije vojaške predčasne pokojnine na podlagi določb 3. alinee, 1. odstavka, 2. člena odloka. S tem vprašanjem se je sicer prvostopno sodišče po mnenju pritožbenega sodišča ukvarjalo brez potrebe, saj iz postopka pred tožencem ter pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik pri tožencu tak zahtevek sploh vložil in seveda ne, da bi toženec o njem odločil ter torej navedeno ni bilo predmet postopka pred prvostopnim sodiščem. Ni pa zaradi tega preostali del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem prvostopno sodišče pravilno in popolno obrazlaga razloge, zaradi katerih je že navedena odločitev toženca, ki je bila predmet postopka pred sodiščem prve stopnje, pravilna in zakonita, v ničemer nejasen ali nasproten.

Prvostopno sodišče tudi ni preseglo stvarne pristojnosti s tem, ko je obrazložilo, da 14. člen že navedenega ustavnega zakona ne daje pravne podlage za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ.

Določbe 14. člena tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moč neposredno uporabiti, pač pa je njena realizacija možna šele s posebnim zakonom, torej z Zakonom o obrambi, ki ga je Državni zbor RS sprejel 20.11.1994 (Ur.l. RS, št. 82/94). S tem zakonom (2. odstavek 108. člena) je za delavce, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih, socialnih in drugih pravic po 14. členu ustavnega zakona, določena ugodnejša odmera pokojnine, pa tudi ugodnejši pogoji za pridobitev pravice do pokojnine od tiste, oziroma tistih, določenih v ZPIZ. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu z dne 30.12.1994 in je pričel veljati 15. dan po objavi (116. člen), torej 14.1.1995. Vendar zakon nima določbe o retroaktivni veljavi določbe 2. odstavka 108. člena. Zato in ker je tožniku nesporno delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo zakona - z dnem 30.6.1994, skladno s 101. členom zakona o delovnih razmerjih (odločba MO RS, številka 123-3027/94 z dne 4.7.1994 v toženčevem spisu) - in se je upokojil s 1.7.1994, ni po mnenju pritožbenega sodišča pravne podlage za uporabo določb 108. člena ZO pri presoji zadeve, za kar se zavzema v dopolnitvi pritožbe.

V njej se tožnik sklicuje tudi na priloženo odločbo MO RS z 28.2.1996, ki se nanaša na V.Š., s čimer želi dokazati, da mu je ves čas zaposlitve pri MO na dolžnosti inštruktor III pripadal višji osebni dohodek od tistega, ki ga je ministrstvo sporočilo tožencu in na katerega se nanaša pojasnilo ministrstva sodišču prve stopnje v že navedenem dopisu. Očitno je nesporno, da je tožnik glede plače za čas zaposlitve pri MO RS, vložil tožbo pred DSS v Lj., Oddelek v x.y. in s tem sprožil glede navedenega delovni spor. O utemeljenosti tega zahtevka bo odločilo navedeno stvarno pristojno sodišče. Prvostopno sodišče, ki je izdalo sedaj izpodbijano sodbo, pa je pristojno za odločanje samo v socialnih sporih, taksativno naštetih v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94). Zato je že toženec v obrazložitvi drugostopne odločbe z 31.1.1995 pravilno pojasnil med drugim, da bo tožnik lahko, v kolikor bo uspel doseči sporni poračun plače pri MO RS, pri pristojni enoti toženca lahko vložil nov predlog za dokončno odmero starostne pokojnine (zadnji odst. na str.3 obrazložitve). Zaradi vsega navedenega pri presoji v tem socialnem sporu ne morejo biti upoštevni podatki o plači iz odločbe, izdane V. Š., za kar se tožnik prav tako zavzema v dopolnitvi pritožbe.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 266/2019
• VDSS Sklep Psp 167/2018
• VDSS Sodba Psp 448/2018