VDS Sodba Psp 145/95

Jedro

Zdravstveno stanje tožeče stranke in njena delovna zmožnost še nista popolnoma razčiščeni, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 1.odst. 370. člena ZPP razveljaviti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, z utemeljitvijo, da nima razloga dvomiti v objektivnost skladnih izvedeniških mnenj invalidske komisije, po katerih pri tožnici invalidnost ne obstaja, saj je za svoje delo vodenje razvoja zmožna.

Hkrati je izreklo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo je v zakonitem roku vložil pritožbo pooblaščenec tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Mnenja je, da prvostopno sodišče zadeve ni raziskalo tako, kot bi moralo, saj je kljub sklepu, da bo zadevo odstopilo izvedencu psihiatrične stroke, ki bi ugotovil, zakaj obstaja razlika med strokovnim mnenjem lečečega zdravnika psihiatra ter oceno invalidske komisije II. stopnje glede diagnoze in ocenjene delovne zmožnosti, pozneje iz nepojasnjenih razlogov stališče spremenilo in predmetno zadevo na hitro zaključilo.

Obrazložitev sodbe je le togo ponavljanje kronološkega zaporedja dogodkov in iz nje ni razvidno, na podlagi česar je prvostopno sodišče menilo, da ni potrebno angažirati izvedenca psihiatra. Glede na diagnozo, da gre pri tožnici za pokomocijski sindrom, bi bilo potrebno odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke, da bi izvedenec, ki je neodvisen in, ki mora ravnati le po svojem strokovnem znanju in vesti, povedal mnenje o tem, ali ima v predmetni zadevi prav tožnica ali tožena stranka. To še zlasti, ker je tožeča stranka pred prvostopnim sodiščem večkrat opozarjala, da invalidska komisija II.

stopnje ni imela pred seboj celotne medicinske dokumentacije in, ker je sodišče tudi samo neposredno imelo možnost videti, v kakšnem stanju je, kako je prizadeta in nezmožna da se skoncentrira za eno samo uro obravnave, kaj šele, da bi bila sposobna za bolj zahtevna opravila. Z dodatnim angažiranjem izvedenca psihiatrične stroke, je zato potrebno razčistiti, kakšne posledice je pustil udarec v prometni nesreči, ki je bil tako močan, da je prišlo do zloma ličnice, na psihično stanje oz. zdravje tožnice.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožba, ko navaja, da zdravstveno stanje tožeče stranke in njena delovna zmožnost še vedno ni popolno razčiščena, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in v posledici tega tudi ni moglo biti pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno v skladu s 1. odst. 370. člena Zakona o pravdnem postopku, razveljaviti. Kljub sicer skladnim izvedeniškim mnenjem invalidske komisije I. in II. stopnje iz predhodnega upravnega postopka in dveh dopolnilnih, ki jih je IK II. podala tekom sodnega postopka dne 21.2.1994 ter 2.3.1995, razhajanja v diagnozi in oceni zdravstvenega stanja ter delovne zmožnosti med izvedeniškim organom toženca in lečečim specialistom psihiatrom, niso povsem razčiščena. Invalidska komisija II. stopnje tako v obrazložitvi izvedenskega mnenja z dne 21.2.1994 na podlagi psihiatričnih izvidov ugotavlja depresivno sliko nevrotične dekompenzacije in ocenjuje, da psihoreaktivno pogojena simptomatika ni tolikšna, da bi pogojevala skrajšanje delovnega časa ali celo trajno in popolno izgubo delovne zmožnosti. Lečeči specialist Psihiatrične klinike pa v izvidu z dne 5.6.1992 zaključuje, da je glede na ugotovljene znake organskega psihosindroma, ki je sestavni del pokomocijskega sindroma delovna zmožnost tožeče stranke zmanjšana. Na podlagi nevropsihološke obdelave namreč lečeči zdravnik v navedenem izvidu ugotavlja znake psihoorganske prizadetosti po utrpeli hujši kraniocerebralni travmi z izgubo zavesti, in ocenjuje, da je v psihološkem smislu krizno stanje nastalo zaradi spremembe več aspektov materialne in socialne realnosti ter zaradi spremenjenosti tožnice same, kar je združeno porušilo dinamsko psihosocialno ravnotežje, ki ga ni bila več zmožna sama vzpostaviti. Takšne ugotovitve pa so seveda v nasprotju z ugotovitvami invalidske komisije toženca, ki ugotavlja le psihoreaktivno pogojeno simptomatiko ter zaključuje, da njena teža še ni tolikšna, da bi pogojevala skrajšanje delovnega časa ali celo trajno in popolno izgubo delovne zmožnosti. Zato bo potrebno strokovno medicinsko razčistiti razhajanja med ugotovitvami lečečega psihiatra ter oceno izvedeniškega organa, po kateri se je kompliciran zlom desne ličnice zdravil brez posledic in brez vpliva na delovno zmožnost tožeče stranke. Za celovito objektivno oceno zdravstvenega stanja pa je pomembno razčistiti tudi navedbe tožeče stranke v tožbi in pritožbi, da pri njej psihiatrično zdravljenje ne traja šele 2 leti, pač pa že od leta 1980. Sodišče bo zato v ponovljenem postopku zaslišalo tožečo stranko, pri katerem zdravniku oz. v kateri zdravstveni ustanovi naj bi se psihiatrično zdravila že od leta 1980 in kdo je bil njen lečeči zdravnik v tedanjem obdobju, da bo lahko pribavilo celotno eventuelno razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, saj zdravstveni karton, ki je v spisu, vsebuje medicinske izvide in popise bolezni šele od leta 1990 dalje. Ko bo razpolagalo s kompletno medicinsko dokumentacijo, pa bo bodisi z zaslišanjem lečečega psihiatra in člana invalidske komisije II. stopnje specialista nevropsihiatra ali s pridobitvijo sodno-izvedeniškega mnenja specialista nevropsihiatra, razčistilo razhajanja v ugotovljenih diagnozah psihičnega stanja tožeče stranke in različnih ocenah o tem, ali je tožeča stranka še zmožna v polnem delovnem času opravljati delo vodenje razvoja, ki šteje za njeno svoje delo, ali pa zaradi sprememb v zdravstvenem stanju takšnega psihično zahtevnega dela dejansko več ni sposobna opravljati in bi bila, kot sama zatrjuje ter v izvidu ugotavlja tudi lečeči psihiater, dejansko sposobna le še za delo na lažjem delovnem mestu in v kakšnem obsegu. Šele, ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v nakazani smeri in po potrebi izvedlo morebitne druge dokaze, pomembne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja tožeče stranke in njene delovne zmožnosti, bo lahko o tožbenem zahtevku znova odločalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 196/2004
• VDS sodba in sklep Psp 183/2002
• VDS sklep Psp 156/99