VDS sodba Psp 277/2001

Jedro

Ker terjatev ni nastala s sodbo prvostopenjskega sodišča, je napačna uporaba 1. odst. 277. čl. ZOR. Pri presoji zamude po 277. čl. ZOR pri organih, ki izvršujejo javna pooblastila in ki odločajo v zadevah, pri katerih je podan javni interes (ta je glede uresničevanja sistema socialne varnosti podan), se pričakuje, da so njihove odločbe zakonite. Če se v sodnem postopku ugotovi, da je odločba nezakonita, nastane zamuda organa, pristojnega za odločanje v predsodnem postopku, v smislu 1. odst. 277. čl. že z izdajo nezakonite odločbe, katero nadomesti (pravnomočna) sodna odločba.

 

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu - v 6. odst. izreka glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih - spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati od neplačanih zneskov akontacije vojaške pokojnine iz 3. odst. izreka zakonite zamudne obresti od 28.11.1994 do plačila, kar pa zahteva tožnik več, se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožnik nosi stroške za pritožbo sam.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v novem sojenju razveljavilo odločbi toženca, št. V-9.874.883 z dne 2.8.1993 in z dne 25.10.1994. Odločilo je, da je tožnik tudi od 1.9.1993 dalje do 24.9.1998 upravičen do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine, določene z odločbo toženca, št. 9.874.883 z dne 15.4.1992 ter odmerilo akontacijo od 1.9.1993 dalje. Tožencu je naložilo, da poračuna že izplačane zneske akontacije za čas od 1.9.1993 do 24.9.1998 ter da zapadle in neizplačane zneske akontacije vojaške starostne pokojnine tožniku izplača v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (1. do 5. odst. izreka sodbe).

V 6. odst. izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti in za povračilo stroškov postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe glede zakonitih zamudnih obresti je vložil pritožbo tožnik po pooblaščeni odvetnici (od l.št. 79 do 81 v spisu sodišča prve stopnje) zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja razloge, zaradi katerih meni, da na njegovi strani ni krivdnega ravnanja ali opustitve skrbnosti ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pri zavrnitvi v tožbi postavljenega zahtevka za zakonite zamudne obresti od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska akontacije (vojaške starostne pokojnine) do plačila, je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da po 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89 - ZOR), ki se je na podlagi zakona uporabljal v RS v času vložitve tožbe in vse do 31.12.2001, toženec z izplačilom akontacije vojaške starostne pokojnine še ni prišel v zamudo, ker mu je bilo izplačilo navedene dajatve naloženo šele s prvostopenjsko sodbo. Nadalje je ugotovilo, da tožencu glede na celoten postopek v zvezi z ustavitvijo izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine ni mogoče očitati kakršnegakoli krivdnega ravnanja ali opustitve tiste skrbnosti v smislu 289. čl. ZOR (pri tem gre očitno za napako, saj ZOR obravnava ravnanje pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic v 18. čl.), ki se od njega pričakuje, da bi bil tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v obliki zamudnih obresti.

Pritožba pravilno poudarja, da je prej navedeno stališče glede zamude pravno napačno, saj s tem prvostopenjsko sodišče razlikuje pravice, ki izhajajo iz zakona in pravice, ki naj bi izvirale iz zakonite sodne odločbe. Pritožba utemeljeno poudarja, da pravice lahko izvirajo le iz zakona (ter v konkretnem primeru iz Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin, Ur.l. RS, št. 4/92). Zato sodna odločba (tudi oblikovalno - dajatvena) le ugotovi obstoj pravic, ki so že v samem zakonu in ne more priznavati pravic, ki jih zakon ne predivdeva. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča terjatev ni nastala šele s sodbo prvostopenjskega sodišča ter je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 1. odst. 277. čl. ZOR. Po materialno pravnem mnenju pritožbenega sodišča je pri vprašanju, kdaj nastane zamuda iz 277. čl. ZOR, pri organih, ki izvršujejo javna pooblastila in ki odločajo v zadevah, pri katerih je podan javni interes, ta pa je gotovo podan glede uresničevanja sistema socialne varnosti, potrebno izhajati iz predpostavke, da se pričakuje, da so njihove odločbe zakonite. Zato v primeru, ko se v sodnem postopku ugotovi, da je odločba nezakonita, nastane zamuda organa, pristojnega za odločanje v predsodnem postopku, v smislu 1. odst. 277. čl. že z izdajo nezakonite odločbe, katero nadomesti (pravnomočna) sodna odločba.

Pritožba tudi utemeljeno poudarja, da načelo revalorizacije denarja, ki je uzakonjeno v 1. odst. 3. čl. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, na podlagi katerega se denarne obveznosti praviloma obrestujejo, ni vezano na krivdno ravnanje toženca oz. opustitev skrbnosti iz 18. čl. ZOR. Denar je kategorija, ki zaradi inflacijskih razmer postopoma izgublja vrednost, zato mora dolžnik upniku povrniti tudi obresti, ki kompenzirajo postopno izgubo vrednosti denarja. Upnik ima škodo, saj se je vrednost denarnega zneska, ki mu pripada, zmanjšala, dolžniku pa je nastala korist brez pravnega temelja. Zato pritožba poudarja kot logično, da upniku pripadajo obresti za vsote denarja, s katerimi dolžnik razpolaga, razen če je s posebnim zakonom ali dogovorom določeno kaj drugega.

Vendar pa tožniku ne pripadajo zakonite zamudne obresti že od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska akontacije pokojnine, pač pa tečejo zakonite zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje. S 1. odst. 279. čl. ZOR je namreč določeno, da od zapadlih, pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Obrestovanje občasnih denarnih terjatev je torej prepovedano, razen če zakon to dopušča. Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se izpolnjujejo v časovno določenih obrokih ali terminih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa.

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ/92 - Ur.l. RS št. 12/92 in 5/94, kot je veljal v času s tožbo izpodbijane dokončne odločbe), se po določbi 181. čl. ZPIZ/92 odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odst. 279. čl. ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljanih zamudnih obresti bi glede na določbo 1. odst. 279. čl. ZOR moral vsebovati ZPIZ/92, ki pa pravice do zamudnih obresti od zapadlih pa neplačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa, prav tako tudi ne drugi zakonski predpisi. ZOR pa dopušča pri občasnih zapadlih denarnih dajatvah zakonite zamudne obresti, a le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (3. odst. 279. čl.). Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev - v kolikor ni z zakonom dovoljena -, se torej ne nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka pri sodišču dalje in je ZOR v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi, izrecno predpisane v 1. odst. 279. čl.. Navedeno pravno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 20.6.2000, št. VIII Ips 180/99.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi določb 358. čl., tč. 4 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku na plačilo zakonitih zamudnih obresti deloma ugodilo, s tem, da tečejo zakonite zamudne obresti od neplačanih mesečnih zneskov akontacije pokojnine od 28.11.1994 (datum priporočeno oddane tožbe na pošto na kuverti k l.št. 3 v spisu sodišča prve stopnje), za čas pred tem datumom pa je zahtevek zavrnilo, ker glede na vse že obrazloženo ta del zahtevka za zakonite zamudne obresti ni utemeljen. Posledično je iz istih razlogov pritožbi ugodilo samo deloma in jo, ker je neutemeljena, zavrnilo v delu, v katerem se smiselno zavzema (5. odst. na 2. strani obrazložitve pritožbe) za priznanje zakonitih zamudnih obresti že za čas izpred datuma vložitve tožbe.

Glede na določbe 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) je pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika odločilo, da jih nosi sam.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 546/2004
• VDS sklep Pdp 201/2002
• VSL sklep I Cpg 537/2000