VDS sklep Psp 60/2002

Jedro

Določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti glede priznanja in odmere pravice do dodatka k pokojnini je potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu ZZSV in obenem opraviti tudi odmero po 3. oz. 4. členu ZZSV, torej mora biti dodatek finančno ovrednoten. V primeru ločenega obravnavanja priznanja pravice in odmere dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica priznana, čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnice, da se razveljavita odločbi toženca, opr. št. 9898896 z dne 12.2.1998 in 6.5.1998 ter da se ji prizna pravica do dodatka k pokojnini od 13.10.1997 dalje, delno ugodilo. Prej navedeni odločbi je razveljavilo in tožnici priznalo pravico do dodatka k pokojnini od 1.11.1997 dalje, zahtevek za priznanje pravice od 13.10.1997 do 31.10.1997 pa je zavrnilo. Nadalje je izreklo, da bo o odmeri in izplačevanju dodatka k pokojnini odločil toženec s posebno odločbo v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe. Zoper sodbo se pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da dejstvo, da tožnica izpolnjuje pogoje iz 1. čl. Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS št. 45/92 in 18/2001 - ZZSV) še ne pomeni, da ima tudi pravico do dodatka k pokojnini, saj v kolikor le-ta ni izražena v denarni obliki, jo sodišče ne bi smelo priznati. Šele ob primerjavi zneskov tožničine pokojnine, ki ji jo izplačuje nosilec zavarovanja v ZRJ z osnovo za odmero dodatka iz 2. člena ZZSV, je mogoče za vsak posamezni mesec ugotoviti, ali ima tožnica pravico do dodatka. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je s sodbo št. VIII Ips 116/96 z dne 25.3.1997, sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi višino mesečne pokojnine, ki jo izplačuje tuji nosilec zavarovanja in šele nato odloči o tožbenem zahtevku. Glede na navedeno bi moralo sodišče že ob upoštevanju polne jurisdikcije meritorno odločiti. Nadalje toženec še navaja, da je sodišče pravico do dodatka priznalo od 1.11.1997 dalje, pri čemer je spregledalo 6. člen ZZSV, ki določa, da gre pravica do dodatka od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve, v danem primeru od 14.10.1997 dalje. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. V odgovoru na pritožbo tožnica po svojem pooblaščencu navaja, da toženec očitno v pritožbi priznava, da so izpolnjeni pogoji iz 1. čl. ZZSV. Pritožbena trditev, da mora biti pravica izražena v denarni obliki, pa je nesmiselna, kajti tožnici je bila pokojnina odmerjena v dinarjih in z navedbo konkretnega zneska pokojnine. Vse to je bilo tožencu predloženo in tudi znano. Tožnica je dodatno tožencu predložila še obvestila o nakazilu pokojnine za čas od 7.10.1997 do 16.12.1997 in za čas od 16.12.1997 do 12.1.1998, še prej pa obvestilo o nakazilu pokojnine od 9.9.1991 do 30.10.1991. Irelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na podobnost druge zadeve, ki jo je reševalo Vrhovno sodišče. Po mnenju tožnice je bila torej odločitev prvostopnega sodišča, da bo o odmeri in izplačevanju dodatka k pokojnini odločil toženec, skladna s 3. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožba je utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje ostalo še nerazčiščeno in zato odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da sta tako prvostopna odločba, kot tudi dokončna odločba toženca nezakoniti, kajti stališče toženca, da mora tožnica prenehati prejemati pokojnino, ki jo je pridobila v državi bivše SFRJ, to je v Srbiji oziroma da tožnica ne izpolnjuje dodatnega pogoja, to je, da se pokojnina, uveljavljena v eni od republik bivše SFRJ izplačuje v Sloveniji, nima opore v zakonu. Prvostopno sodišče je zato pravilno odločbi toženca, opr. št. 9898896 z dne 12.2.1998 in z dne 6.5.1998 razveljavilo. Je pa prvostopno sodišče v zvezi s priznanjem pravice do dodatka zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V 1. členu ZZSV je namreč določeno, da državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine, v kateri od republik nekdanje SFRJ, ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. V 3. čl. pa je določeno, da se dodatek odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. Prvostopno sodišče je sicer ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje po 1. členu prej citiranega zakona, pri tem pa je tožencu naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju dodatka k pokojnini odločil s posebno odločbo. Kljub temu, da zakon govori tako o pravici kot tudi o odmeri, pa je po stališču pritožbenega sodišča določbe zakona potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu in obenem opraviti tudi odmero po 3. oziroma 4. členu istega zakona, torej mora biti dodatek tudi finančno ovrednoten. V nasprotnem primeru, torej da bi se ločeno obravnavalo priznanje pravice do dodatka in pa ločena odmera tega dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica do dodatka priznana, pa čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre. V novem sojenju bo zato potrebno izvesti dokaze za ugotovitev višine mesečne pokojnine, ki jo tožnica prejema od tujega nosilca zavarovanja, in nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Prvostopno sodišče bo tako glede na predložene dokaze meritorno razsodilo oziroma v primeru, da bo ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan po 3. odstavku 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 14/94 -ZDSS), tožencu naložilo, da o pravici odloči z novo odločbo. Pri odločanju o priznanju pravice do dodatka bo potrebno pravilno upoštevati tudi določbo 6. čl. ZZSV, kjer je med drugim določeno, da gre pravica do dodatka upravičencu od prvega naslednje dne po vložitvi zahteve in ne od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, kot je to nepravilno razsodilo prvostopno sodišče. Glede na vse obrazloženo je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 419/2001
• VDS sodba Psp 142/99
• VDS sodba Psp 16/2001