VDS sodba Psp 210/2002

Jedro

Če je upravičenec še vedno zmožen opravljati eno ali več od aktivnosti, naštetih v 1. odst. 139. člena ZPIZ/99, mu ni mogoče priznati dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, temveč gre lahko le za stanje po 2. odst. 139. člena ZPIZ/99 in s tem za pravico do nižjega dodatka za pomoč in postrežbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca št. P-1031131 z dne 2.4.2001 ter da se ugotovi, da ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 19.5.2000 dalje v vsakokratni veljavni višini z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska dodatka za pomoč in postrežbo od prvega dne v naslednjem mesecu dalje do plačila. Obenem je ugotovilo, da je prej citirana odločba toženca pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je kot paraplegik in s tem 100 % invalid upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je podrobno citiralo in pravilno uporabilo 139. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ/99). V 1. odstavku omenjenega člena so našteta stanja, ki so bistvenega pomena za presojo sposobnosti zavarovanca za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Če je zavarovanec še vedno zmožen vsaj eno od aktivnosti, naštetih v 1. odst. 139. člena zakona opravljati sam, gre za stanje po 2. odst. 139. člena zakona in s tem za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Za stanje po 1. odst. 139. člena gre torej le v primeru, ko zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sam ne more zadovoljevati vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1. odst. 139. člena zakona. Le v tem primeru je mogoče priznati dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, torej v višini, kot je določena v 1. odst. 141. čl. ZPIZ/99.

Iz izvedenega dokaznega postopka, ki ga je opravilo prvostopno sodišče, pa izhaja, da v predmetni zadevi ne gre za stanje po 1. odst. 139. čl. zakona, kajti tožnik nekatere od osnovnih življenjskih opravil lahko še opravlja samostojno. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti, da se lahko tožnik samostojno hrani, kar izhaja tako iz ugotovitev lečečega zdravnika, kot jih je podal v zahtevku za dodatek za pomoč in postrežbo dne 26.6.2000 (tožnik se sam hrani), kot iz izvida osebnega pregleda tožnika, ki ga je opravila invalidska komisija I. stopnje dne 17.8.2000. Tudi iz medicinske dokumentacije, ki jo je obravnavala tudi invalidska komisija II. stopnje dne 27.2.2001 izhaja, da zgornji udi niso motorično prizadeti, gibljivost je prisotna v vseh mišičnih skupinah, nekoliko je zmanjšana groba mišična moč. Tožnik se je že med rehabilitacijo popolnoma osamosvojil, tako da je sposoben samostojnega spreminjanja položajev, usedanja in presedanje ter vožnje z invalidskim vozičkom na ročni pogon. V dnevnih aktivnostih je samostojen, vendar zaradi občasnih močnih spazmov potrebuje nadzor pri transferju in pri oblačenju. Funkcija rok se je dobro popravila, tako da je tožnik sposoben rokovati tudi s tako delikatno funkcijo, kot je samokateterizacija (izvid z dne 19.5.2000). Razen tega je tudi mati tožnika, zaslišana kot priča na obravnavi pred prvostopnim sodiščem izpovedala, da se tožnik hrani sam, le hrano mu morajo pripraviti drugi. Pri vseh ostalih osnovnih življenjskih opravilih pa potrebuje pomoč.

Glede na navedeno torej ni mogoče sprejeti tožnikovih pritožbenih navedb, da je bila odločitev prvostopnega sodišča v korist toženca. Čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi težkega zdravstvenega stanja, ki je pri tožniku nedvomno izkazano. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca. Za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo, kot ga uveljavlja tožnik, morajo biti izpolnjeni kriteriji, določeni v 1. odst. 139. člena ZPIZ/92, kar pa v predmetni zadevi, kot je bilo to že obrazloženo, ni podano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Psp 627/2008
• VDSS sodba in sklep Psp 633/2008
• Sodba VIII Ips 120/2005