VDS sodba Psp 341/2001

Jedro

Za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 124. členu ZPIZ/92. Ker tožnik tekom sodnega postopka ni dokazal, da mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, ni izpolnjen eden od pogojev, ki mora biti podan za priznanje vtoževane pravice.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca, izdani pod opr. št. I-837765 z dne 2.3.1998 in z dne 5.5.1998 ter da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah, prvostopno sodišče pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Okoliščine ob prenehanju delovnega razmerja so bile takšne narave, da tožnik nanje ni imel vpliva, kakor tudi ne na odločitev podjetja o odpovedi sklenjene pogodbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. št. 12/92 z nadaljnjimi spremembami - ZPIZ/92), ki ga je potrebno uporabiti pri presoji predmetne zadeve, v 124. čl. določa, da ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. Pravico do nadomestila plače je torej mogoče priznati le v primeru, če so izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, kot so razvidni iz prej citiranega člena. Tako je en od osnovnih pogojev, ki mora biti izpolnjen, tudi pogoj, da je delovnemu invalidu delovno razmerje prenehalo na drugem ustreznem delu.

Tožnik je bil s sklepom opr. št. I-837765 z dne 19.12.1989 razporejen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, pri čemer mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno lahko fizično ter psihično manj zahtevno delo, kjer ne bi v slučaju napada nezavesti poškodoval sebe ali druge, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, kot na primer kopirec - administrator, s polnim delovnim časom od 14.12.1989 dalje. S sklepom je bil tožnik tudi opozorjen na dolžnost, da v 8 dneh obvesti toženca o vsaki spremembi, ki vpliva na pravico, njen obseg in izplačevanje. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo tudi razporejen in sicer vse do 31.3.1992, ko mu je na podlagi pisne zahteve za sporazumno prekinitev delovnega razmerja v podjetju IMP Montaža Maribor prenehalo delovno razmerje. Šlo je za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kar izhaja tako iz 2. člena pogodbe, ki jo je tožnik dne 25.2.1992 sklenil s podjetjem IMP Montaža Maribor, kot tudi iz fotokopije pisne izjave, datirane z dne 24.3.1992, ki se nahaja v listovni dokumentaciji upravnega spisa toženca. Tožniku torej delovno razmerje na drugem ustreznem delu ni prenehalo neodvisno od njegove volje, prav tako se tudi po prenehanju prej navedenega dela ni prijavil na Zavodu za zaposlovanje, temveč je s 1.4.1992 začel opravljati samostojno dejavnost. Tožnik je bil namreč vse do 3.1.1997 registriran kot samostojni podjetnik (priloge sodnega spisa B/1). Torej je tožniku zavarovanje prenehalo šele s 3.1.1997, pri čemer se je pri Republiškem zavodu za zaposlovanje, Območna enota Maribor prijavil dne 3.2.1997, kar je razvidno iz odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (priloge sodnega spisa B/2). Kljub temu, da je bil tožnik dolžan sporočiti vsako spremembo, ki se nanaša na pravice iz invalidskega zavarovanja, na kar je bil posebej opozorjen v sklepu, datiranim z dne 19.12.1989, vendar pa toženca o spremembi statusa zavarovanja ni obvestil, prav tako tudi ni pridobil mnenja invalidske komisije o tem, ali je kot delovni invalid zmožen opravljati dejavnost fotokopiranja kot samostojni podjetnik. Glede na to, da tožnik tekom sodnega postopka ni predložil dokaza, da je kot s.p. opravljal drugo ustrezno delo in da mu je delovno razmerje prenehalo na drugem ustreznem delu, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonsko določeni pogoji niso izpolnjeni in je bila glede na navedeno, odločitev prvostopnega sodišča, s tem ko je zavrnilo vtoževano pravico, pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi stroški pa je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s 1. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) tožnik nosi sam stroške za pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 112/2002
• VDS sodba Pdp 186/98
• VDS sodba Psp 174/96