VDS sodba Psp 238/2001

Jedro

Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zagotavljajo pravice samo za čas, ko so zavarovanci brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Ker je bil tožnik lastnik družbe, ki je začela poslovati 1.4.1996, pa se v njej ni zaposlil, je bil v spornem obdobju brezposelen po svoji volji. Zato je bila odločitev toženca o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pravilna in zakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Maribor, št. 210-2298/96-20-613 z dne 16.12.1996 in odločba RS, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, opr.št. 020-31-050/97 z dne 13.3.1998 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 1.3.1996 do 28.2.1998 oz. izplačilo enkratnega zneska vseh 24 mesečnih nakazil kot kapitalizacijo v družbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer zaradi nepopolne oz. nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem navaja, da je bil resnično ustanovitelj kapitalske družbe, ki pa v času pridobitve pravice do denarnega nadomestila, ni poslovala, kar je razvidno tudi iz potrdila Agencije RS za plačilni promet št. 105/96-PL z dne 23.4.1996. Tožnik je šele s 1.4.1996 zaposlil 8 delavcev. Pravico do denarnega nadomestila je pridobil po odločbi št. 5-17-63505/01-96 z dne 18.3.1996. Ta določba pa mu je prinesla tudi pravico do dokapitalizacije pri samozaposlitvi. Gre za že pridobljeno pravico do izplačila nadomestila v enkratnem znesku v obliki dokapitalizacije. Tožnik je bil tudi neobveščen o začetku in poteku glavne obravnave ter o dodelitvi pooblaščenke, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti v postopku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in da se mu prizna pravico do izplačila denarnega nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče, razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Skladno z 3. odst. 1. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 z nadaljnjimi spremembami - ZZZPB), se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno.

Kot je to ugotovilo že prvostopno sodišče, je tožnik po prenehanju delovnega razmerja uveljavljal priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki mu je bilo z odločbo opr.št. 5-17-63505/1-96 z dne 18.3.1996 tudi priznano in sicer za obdobje od 1.3.1996 do 28.2.1998. Nesporno med strankami je, da je bil tožnik že ob vložitvi vloge za denarno nadomestilo lastnik d.o.o., ki pa očitno ni poslovala vse do 1.4.1996. Tožnik je tedaj zaposlil 8 delavcev za nedoločen čas. Prvostopni organ tožene stranke je šele naknadno izvedel za dejstvo, da ima tožnik ustanovljeno družbo in je v zvezi s tem tudi začel postopek obnove postopka. Kljub temu, da iz prvostopne odločbe z dne 16.12.1996 izhaja, da naj bi bila podlaga odločbe tudi pravnomočen sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 23.4.1996, vendar pa glede na izrek odločbe in tudi glede na samo obrazložitev izhaja, da je prvostopni organ odločitev sprejel na podlagi 2. alinee 1. odst. 32. čl. ZZZPB, kjer so določeni razlogi, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da prvostopni organ v odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila opr.št. 5-17-63505/1-96 z dne 18.3.1996 ni posegel (ni je razveljavil, odpravil oz. spremenil), temveč je odločil, da pravica preneha s 1.4.1996 dalje in sicer iz razloga, ker je s 1.4. dejansko začela poslovati družba, katere ustanovitelj oz. lastnik je tožnik. Kljub temu, da je bil tožnik ustanovitelj d.o.o. že pred 1.4.1996, pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti, da je omenjena družba začela poslovati šele z zaposlitvijo delavcev, torej s 1.4.1996, kar nenazadnje v svoji pritožbi priznava tudi tožnik. Dejanski začetek poslovanja družbe pa je razlog za prenehanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, kot je to določeno v 2. alinei 1. odst. 32. čl. ZZZPB. Kot je bilo to že poudarjeno, se za zavarovanje za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice samo za čas, ko so zavarovanci brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Kljub temu, da je bil tožnik lastnik družbe, pa se v njej po 1.4.1996 ni zaposlil, kar pa pomeni, da je bil brezposelen po svoji volji.

Glede sklicevanja tožnika, da uveljavlja izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku, ki bi ga kot kapitalizacijo vložil v družbo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so pogoji za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku določeni v 27. čl. ZZZPB. Izpolnjeni morajo biti tako pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila, kot tudi za izplačilo v enkratnem znesku, kar pa mora zavarovanec skladno z 2. odst. 27. čl. posebej uveljavljati. Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, tožnik vloge za enkratno izplačilo do 1.4.1996, ko mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, ni podal, kajti izplačilo je vezano na pravico, ki pa je tožniku s 1.4.1996 prenehala.

Glede procesnih kršitev, povezanih z vprašanjem pravilnega vabljenja na glavno obravnavo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je prvostopno sodišče tožnika vabilo najprej na naslov N. naselje, vendar pa se je poštna pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik preseljen, pri čemer je vročevalec napisal tudi nov naslov in sicer Cesta v R. n.h.. Prvostopno sodišče je vabilo za glavno obravnavo poslalo tudi na novi naslov, vendar pa se je poštna pošiljka vrnila z oznako, da je bil naslovnik obveščen, vendar pošiljke ni dvignil. Iz zaznamkov na vrnjeni poštni pošiljki izhaja, da je vročevalec pravilno postopal po 141. čl. ZPP, kjer je urejena t.i. fiktivna vročitev. V primeru namreč, da naslovnik v 15 dneh od obvestila, pošiljke ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oz. v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Glede na navedeno torej ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, kar navaja tožnik v svoji pritožbi. Prav tako tudi ni prišlo do kršitve glede zastopanja, kajti tožniku v postopku pred prvostopnim sodiščem ni bil postavljen pooblaščenec oz. zakoniti zastopnik. Zakonitega zastopnika ima namreč toženec, pri čemer pa se je obravnave na strani tožene stranke namesto zakonitega zastopnika udeležila njegova pooblaščenka, ki je torej zastopala zakonitega zastopnika tožene stranke, ne pa tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Psp 502/2005
• VDS sodba Psp 319/2001