VDS sodba in sklep Psp 183/2002

Jedro

Kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja (in s tem povezani izvidi), na katere se je v postopku pred sodiščem skliceval tožnik, so lahko le predmet novega postopka pri tožencu. Sodišče je pri presoji toženčevih odločb skladno s 30. členom ZDSS dolžno presojati stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine zavrnilo. Obenem je ugotovilo, da je dokončna odločba toženca, izdana pod št. I-988638 z dne 13.9.1999 pravilna in zakonita. Z izpodbijanim sklepom pa je nadalje sklenilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na priznanje telesne okvare.

Zoper sodbo in sklep je laično pritožbo vložil tožnik in sicer smiselno zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da glede na številne bolezni ni sposoben za nobeno delo, odločitev prvostopnega sodišča pa je bila v korist toženca. Še posebej pa se tožnik ne strinja s podanim mnenjem B. M., dr. med..

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo in sklep je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Skladno s 27. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ-92) je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katero je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Skladno s 34. členom cit. zakona pa se v I. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik glede na izkazane zdravstvene težave še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati drugo ustrezno delo. Pri tožniku namreč ne gre za popolne izgubo delovne zmožnosti, torej za pridobitno nesposobnost, nedvomno pa so potrebne omejitve v okviru že priznane III. kategorije invalidnosti. Tudi pritožbeno sodišče namreč nima nikakršnega razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost podanega dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 19.11.2001. Omenjeno mnenje je namreč izčrpno obrazloženo, komisije pa je mnenje izdelala na podlagi osebnega pregleda tožnika in na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu. Omenjeno mnenje je v bistvenih točkah skladno z mnenjem invalidske komisije II. stopnje, podano v predsodnem postopku. Mnenju invalidske komisije II. stopnje tudi ni mogoče očitati pristranskosti, kajti mnenje je strokovno objektivno obrazloženo, pri podaji mnenja pa so sodelovali specialisti z različnih medicinskih področjih. Dodatno pa je bilo mnenje obrazloženo tudi s strani člana senata invalidske komisije II. stopnje B. M., dr. med., specialista psihiatra, ki ga je sodišče prve stopnje zaslišalo kot izvedeno pričo. Iz izpovedbe priče, ki jo je podrobno povzelo že sodišče prve stopnje, prepričljivo izhaja, da pri tožniku v spornem obdobju, torej do datuma izdaje dokončne odločbe toženca, ki jo je presojalo prvostopno sodišče, ni bila podana huda depresivna motnja s psihotičnimi motnjami in da so torej s tem v zvezi tudi neprepričljiva mnenja lečečega specialista psihiatra, ki v svojih izvidih ni podal obsežnejše avtoanamneze, prav tako pa so diagnoze, ki jih postavil, različne. Komisija ob osebnem pregledu tožnika ni ugotovila psihotičnih motenj, prav tako pa bi v primeru, če bi šlo za psihotične motnje že lečeči zdravnik predpisal druga zdravila oz. zdravila povečal. Navadno se v takih primerih predlaga tudi hospitalizacija, kar pa v predmetni zadevi ni bilo podano, niti lečeči zdravnik v svojem izvidu ni opisal za kakšne psihotične motnje naj bi šlo. Nenazadnje pa iz izvida lečečega psihiatra z dne 29.1.1998 izhaja, da je le-ta posebej poudaril, da so ključni pri oceni delazmožnosti predvsem somatski izvidi, torej izvidi, ki izkazujejo telesne težave, ne pa psihične težave. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem povezani izvidi, na katere se je v postopku pred prvostopnim sodiščem skliceval tožnik, pa so lahko le predmet novega postopka pri tožencu, kajti prvostopno sodišče je skladno s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) dolžno presojati le stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Kasneje nastale spremembe predstavljajo novoto, o kateri mora najprej odločiti toženec. Enako tudi v primeru ugotovitve telesne okvare, kot jo je uveljavljal tožnik tekom sodnega postopka, kajti v zvezi s telesno okvaro in s tem povezano pravico do invalidnine toženec v predsodnem postopku še ni izdal dokončne odločbe, ki je procesna predpostavka za vodenje socialnega spora. Prvostopno sodišče je zato pravilno s sklepom tožbo v tem delu kot preuranjeno zavrglo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 196/2004
• VDS sklep Psp 156/99
• VDS sodba Psp 426/2000