VDS sklep Psp 146/2003

Jedro

Če bi tožnik izkazal, da je pri tožencu vložil zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z zatrjevano ustavitvijo izplačevanja obeh akontacij, o katerih toženčev prvostopenjski organ ne bi odločil in če bi postopal po določbah 2. odst. 218. čl. ZUP (molk prvostopenjskega organa) ter v primeru, če bi prišlo tudi do molka drugostopenjskega organa, po določbah 1. odst. 32. čl. ZDSS, bi bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zato se njegova vloga, vložena po pooblaščenem odvetniku pri tožencu, imenovana pritožba ne more pojmovati kot akt, s katerim bi tožnik izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe iz 1. odst. 32. čl. ZDDS, ki je določena za primer molka drugostopenjskega organa.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se tožba zavrže, ker je ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka po določbah 30. ali 32. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94).

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno in dovolj popolno ugotovljenih bistvenih dejstvih pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb iz 14. tč., 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99-96/2002), kar uveljavlja pritožba, niti ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sklep je v bistvenem tudi pravilno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.

Po določbah 30. čl. ZDSS, ki jih je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, se sme tožba, med drugim tudi v sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vložiti samo zoper dokončno odločbo pristojnega organa in sicer v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe (31. čl. ZDSS). To pomeni, da tožba v primeru, ko zavarovanec ni uveljavil zoper prvostopenjsko odločbo, izdano v predsodnem, upravnem postopku pri tožencu, pravnega sredstva, torej vložil pritožbe, ni dovoljena in se po predhodnem preizkusu zavrže po 1. odst. 274. čl. ZPP. Enako velja tudi v primeru, ko tožnik ne izkaže, da je v primeru molka drugostopenjskega organa toženca ravnal po določbah 1. odst. 32. čl. ZDSS; oz. v primeru, ko ne izkaže, da je pri tožencu vložil zahtevo za izdajo prvostopenjske odločbe.

V tožbenem zahtevku, postavljenem v tožbi, vloženi 13.4.1999, tožnik zahteva, da se ugotovi, da mu pripada kot dodatek k tuji pokojnini tudi razlika iz naslova telesne okvare in razlika iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo. Kot izhaja iz navedb tožnikovega pooblaščenca na glavni obravnavi 10.1.2003, je toženec tožniku prenehal izplačevati akontacijo denarnega nadomestila za telesno okvaro ter akontacijo dodatka za pomoč in postrežbo (obe izplačevanji priznani s sklepoma z dne 13.1.1992 na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij pokojnin, ki so jih osebe s stalnim prebivališčem v RS uveljavile v drugih republikah SFRJ, Ur.l. RS št. 26/91), ni pa o tem izdal odločbe. Vendar iz toženčevega spisa, št. 9.895.619, ki ga je pribavilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, tožnik pa tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem tudi ni predložil dokaza za to, da bi pri tožencu sploh vložil zahtevo za izdajo odločbe. Zahteva se mora po določbah Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86), ki se je v času vložitve tožbe na podlagi zakona uporabljal v RS in po določbah 1. odst. 253. čl. takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-54/98) tudi za postopek pri tožencu, vložiti pisno ali ustno na zapisnik (64. čl. ZUP/86), vsebovati pa mora med drugim tudi zahtevek oz. predlog (67. čl. ZUP/86).

Le če bi tožnik izkazal, da je pri tožencu vložil zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z zatrjevano ustavitvijo izplačevanja obeh akontacij, o katerih toženčev prvostopenjski organ ne bi odločil in če bi nadalje postopal po določbah 2. odst. 218. čl. ZUP (molk prvostopenjskega organa) ter izkazal, da je v primeru, če bi prišlo tudi do molka drugostopenjskega organa, postopal po določbah 1. odst. 32. čl. ZDSS, bi bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. Vse navedeno pa v obravnavani zadevi tožnik ni izkazal in zato zgolj pavšalna pritožbena navedba, da je neštetokrat zahteval, da se odloči tudi o drugih dveh začasno priznanih akontacijah, ne more biti pravno relevananta za presojo izpodbijanega sklepa.

Ker tožnik ni izkazal, da bi vložil zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z ustavitvijo izplačevanja obeh akontacij in nadalje postopal po že navedenih določbah ZUP o molku prvostopenjskega organa, se njegova vloga, vložena po pooblaščenem odvetniku pri tožencu, imenovana pritožba, datirana z 21.12.1998, že zato ne more pojmovati kot akt, s katerim bi tožnik izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe iz 1. odst. 32. čl. ZDDS, ki je določena za primer molka drugostopenjskega organa. Poleg tega pa je potrebno poudariti še naslednje. Rok za izdajo odločbe drugostopenjskega organa iz 32. čl. ZDSS je (največ) dvomesečni rok iz 247. čl., 1. odst. ZUP/86. Po določbi 32. čl. ZDSS pa mora stranka, če drugostopenjski organ ne odloči o njeni pritožbi v dvomesečnem roku od izročitve pritožbe, takoj po preteku dveh mesecev vložiti novo zahtevo, če pa v nadaljnjih 7 dneh organ o tej novi zahtevi ne odloči, sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Tožnik pa je po pooblaščencu vložil zahtevo za odločitev o pritožbi šele dne 4.5.1999 (sprejemni žig toženca na vlogi pod prilogami B/1 v spisu sodišča prve stopnje), torej bistveno več kot dva meseca po vložitvi navedene pritožbe in šele potem, ko je že vložil tožbo. Zato se tudi glede na vse navedeno ne more smatrati, da je izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe po 1. odst. 32. čl. ZDSS.

Ker je prvostopenjsko sodišče navedlo tudi materialno pravne razloge, zaradi katerih po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur.l. RS št. 45/92), le tem pripada samo pravica do dodatka k pokojnini, ne pa tudi pravica do dodatkov k drugim dajatvam, ki so jih uveljavili pri nosilcih pokojninskega in invalidskega zavarovanja v kateri od drugih bivših republik SFRJ in ker se pritožba s tem ne strinja, pritožbeno sodišče s tem v zvezi, četudi za presojo izpodbijanega sklepa ni relevantno, pojasnjuje, da je navedeno materialno pravno stališče pravilno. To jasno izhaja iz vseh določb od 1. do 5. čl. zakona. To pa je tožniku pravilno pojasnil že toženec v obrazložitvi pravnomočne prvostopenjske odločbe z dne 9.11.1995. Z njo je odločil o tožnikovi zahtevi, vloženi 8.9.1995, s katero je tožnik, kot izhaja iz zahtevi priložene odločbe tujega nosilca zavarovanja z dne 19.5.1986, zahteval priznanje dodatka k nadomestilu za telesno okvaro.

Zaradi vsega obrazloženega je pritoženo sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijani sklep.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 462/2013
• sklep I U 1657/2011
• Sklep I Up 52/2012