VDS sodba Psp 161/2001

Jedro

Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži (193/3 čl. ZPP/77, 188/4 čl. ZPP/99). Zato sodišče ne bi kršilo postopkovnih določb, četudi bi dne 4.2.2000 že izdalo pod drugo opr. št. sklep, s katerim je štelo tožbo za umaknjeno in postopek ustavilo.

ZOR v 214. čl. določa obseg vrnitve in sicer, da je potrebno, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti. Pričetek teka obresti določa ZOR v 324. čl. v zvezi z 277. členom. Po 2. odst. 324. čl. ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik, med drugim z izvensodnim opominom, zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnik je tožencu poslal opomin z dodatnim 15-dnevnim rokom za plačilo vtoževane glavnice. Zato je sodišče pravilno ugodilo tudi zahtevku za zakonite zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka do dneva plačila glavnice.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je dolžan toženec plačati tožniku SIT 93.297,50 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Izreklo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Po določbi 3. odst. 193. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), ki se je na podlagi zakona uporabljal v RS v času vložitve tožbe, enako določbo pa ima tudi sedaj veljavni ZPP v 4. odst. 188. čl., se šteje, če je tožba umaknjena, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži. Zato prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določbe, četudi naj bi, kot navaja pritožba, dne 4.2.2000 že izdalo pod opr.št. Ps 1570/96 sklep, s katerim je štelo tožbo za umaknjeno in postopek ustavilo.

Toženec tudi v pritožbi ne oporeka, da je prišlo do preplačila nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obravnavanem obdobju, enako tudi ne višini le-tega, pač pa, enako kot v postopku pred prvostopenjskim sodiščem poudarja, da mu delovno razmerje dne 2.7.1996 ni prenehalo po njegovi krivdi, marveč zaradi stečaja. Opisuje razloge, zaradi katerih pri zavodu za zaposlovanje ni dobil nadomestila in poudarja, da je nadomestilo, ki mu ga je izplačeval tožnik, predstavljalo edini vir dohodka. Sam ni pravnik, da bi moral vedeti, da mu nadomestilo ne pripada.

S tem v zvezi je že prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bilo tožencu nadomestilo za čas od 3.7.1996 do 30.9.1996 izplačano brez pravne podlage. Po določbi 190. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-7/96), kot je veljal v času tožnikove odločbe z dne 5.9.1996 (priloga A/1), se delovnemu invalidu izplačuje nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le dokler opravlja drugo ustrezno delo. To pomeni, da v primeru, kot je obravnavani, ko delovnemu invalidu preneha delovno razmerje, po prenehanju pa ni zaposlen, ni več pravne podlage za izplačevanje tega nadomestila. Ker odločba z dne 5.9.1996 (A/1) ne postane izvršljiva že ob izdaji, saj ne spada med odločbe iz 1. odst. 268. čl. zakona, je tožnik v izreku tudi odločil, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. V konkretnem primeru to pomeni zneski, izplačani za obdobje od 3.7.1996 do 30.9.1996. Za verzijo je bistveno le, da je prišlo do prehoda premoženja brez pravne podlage. Zato so irelevantni razlogi prenehanja delovnega razmerja, prav tako pa tudi, če toženec v navedenem obdobju ni prejemal nadomestila s strani zavoda za zaposlovanje in če ni vedel, da mu nadomestilo s strani ZPIZ-a ne pripada. Za tožnikov zahtevek je pravna podlaga v določbah 288. čl. ZPIZ/92 in v določbah 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78-75/89), ki se je v času vložitve tožbe na podlagi zakona uporabljal v RS.

ZOR v 214. čl. določa tudi obseg vrnitve in sicer, da je potrebno, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti. Pričetek teka obresti, kot jih zahteva tožnik, določa ZOR v 324. čl. v zvezi z 277. členom. Po 2. odst. 324. čl. ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik, med drugim z izvensodnim opominom, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnik je tožencu poslal opomin z dne 3.8.1998 (priloga A/3), ki mu je bil vročen 5.8.1998. 15-dnevni rok iz opomina je potekel z 20.8.1998 ter je glede na vse obrazloženo sodišče pravilno ugodilo tudi zahtevku za zakonite zamudne obresti od 21.8.1998 do plačila glavnice. Navedeno pojasnjuje pritožbeno sodišče zato, ker toženec v pritožbi pavšalno ugovarja tudi plačilu zakonitih zamudnih obresti.

Zaradi vsega obrazloženega je pritoženo sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 792/05
• VSL sodba I Cp 4189/2008
• VDS sodba Psp 163/2001