VDS sodba Psp 173/2001

Jedro

1. ZOR obravnava neupravičeno pridobitev v 210. čl. in obseg vrnitve v 214. členu. Če se vrača neupravičeno pridobljeno, je potrebno plačati tudi zamudne obresti, ki se dolgujejo, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR), dolžnikova zamuda pa je v konkretnem primeru nastopila po 2. odst. 324. čl. ZOR. Tožnik zahteva zamudne obresti od 30.11.1997 do plačila, pri čemer je izkazal, da je od toženca z opominom z dne 11.11.1997 zahteval vrnitev glavnice v 15-dnevnem roku po prejemu opomina ter da je bil tožencu opomin vročen 14.11.1997. Rok je brezuspešno potekel z 29.11.1997, zato je sodišče tek zakonitih zamudnih obresti pravilno prisodilo od 30.11.1997 dalje.

2. Glede na določbe 286. čl. v zvezi s 1. odst. 337. čl. ZPP toženec ne more šele v pritožbi izpodbijati višine preplačila.

3. Iz spisa ne izhaja, da bi toženec ugovarjal, da ima zoper tožnikovo terjatev nasprotno terjatev. Navedel je le, da ni dobil razlike za leto 1993 in še za nekatera druga leta pred tem ter da se je ustno oglasil pri tožniku. Taka navedba pa seveda ne pomeni pobotnega ugovora.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je dolžan toženec tožniku plačati SIT 347.997,50 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1997 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po takratnem pooblaščencu odvetniku J. S. iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Pritožba ne oporeka temu, da je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožnikovemu zahtevku po temelju, ki je v 288. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92-7/96), kot je veljal v času vložitve tožbe in ki napotuje na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78-75/89), ki se je tedaj v RS uporabljal na podlagi zakona. ZOR obravnava neupravičeno pridobitev v 210. čl. in obseg vrnitve v 214. členu. Po tej določbi je treba tedaj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti. Te tožnik zahteva od 30.11.1997 do plačila. Zamudne obresti se dolgujejo, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odst. 277. čl. ZOR), dolžnikova zamuda pa je v konkretnem primeru nastopila po 2. odst. 324. čl. ZOR. Tožnik je izkazal, da je od toženca z opominom z dne 11.11.1997 (priloga A/3 v spisu sodišča prve stopnje) zahteval vrnitev glavnice v 15-dnevnem roku po prejemu opomina ter da je bil tožencu opomin vročen 14.11.1997 (priloga A/4), čemur tudi pritožba ne oporeka. Rok je brezuspešno potekel z 29.11.1997. Glede na tak dejanski in pravni stan je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo tako obrestnemu delu zahtevka, kot tudi določilo pričetek teka zakonitih zamudnih obresti, kar pritožba zgolj pavšalno oporeka.

Z izpodbijano sodbo tudi ni prišlo do kršitve iz 14. tč., 2. odst., 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99-96/2002), kar uveljavlja pritožba, ko navaja, da iz sodbe ni razvidno, katere zneske naj bi toženec prejemal v obravnavanem obdobju, zaradi česar po pritožbenem stališču sodba glede višine priznanega zneska nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Tožnik je namreč na obravnavi dne 27.3.2001, ki se je je toženec udeležil, predložil specifikacijo, datirano z 28.11.2000, izplačil za obravnavano obdobje, torej od oktobra 1995 do januarja 1997 po posameznih mesecih (priloga A/6), ki jo je sodišče kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika, tožencu vročilo, ta pa podatkom iz specifikacije ni ugovarjal in navedel tudi, da je denar prejel ter podpisal zapisnik o glavni obravnavi, ne da bi nanj dal pripombe. Glede na določbe 286. čl. v zvezi s 1. odst. 337. čl. ZPP toženec ne more šele v pritožbi izpodbijati višine preplačila, sodbo pa je tudi v tem pogledu moč preizkusiti glede na navedeno specifikacijo. Iz nje je med drugim razviden tudi skupen seštevek nadomestila v obravnavanem obdobju ter razlike nadomestila (360.410,61 SIT + 3.217,87 SIT = 363.628,48 SIT); pripadajoče nadomestilo po odločbi z dne 29.1.1997 ter razlika nadomestila v skupnem znesku SIT 15.631,42; in preplačilo SIT 347.997,00, kar predstavlja razliko med prejetim izplačilom v skupnem znesku 363.628,50 SIT ter pripadajočim izplačilom v skupnem znesku 15.631,50 SIT.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče po pritožbenem stališču ni preverilo toženčevih zatrjevanj, da ima terjatev do tožnika iz naslova neizplačanih razlik zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od leta 1993 dalje, terjatve po sodbi z dolgom toženca do tožnika pa bi se morale pobotati. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisa sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženec ugovarjal, da ima zoper tožnikovo terjatev nasprotno terjatev. Na že navedeni obravnavi je povedal samo, da ni dobil razlike za leto 1993 in še za nekatera druga leta pred tem ter da se je ustno oglasil pri tožniku. Taka navedba pa seveda ne pomeni pobotne izjave, ki mora biti jasna in nedvoumna, terjatev, uveljavljana v pobot pa resnična ter iztožljiva in seveda tudi vzajemna ter enkovrstna tožnikovi terjatvi.

Glede na to in glede na že obrazloženo toženec ne more šele v pritožbi uveljavljati pobotnega ugovora, navedena pritožbena navedba pa za presojo izpodbijane sodbe ne more biti pravno relevantna.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 163/2001
• VDS sodba Psp 161/2001
• VSL sodba I Cp 4189/2008