VDS sodba Psp 16/2001

Jedro

Ker ZPIZ/92 kot izjemo dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne pa tudi drugačnega - ugodnejšega - usklajevanja tako pridobljene in odmerjene pokojnine, tudi ZObr nima določb o usklajevanju pokojnin, pridobljenih in odmerjenih po določbah 2. odst. 108. čl. tega zakona. Zato se morajo tudi pokojnine, pridobljene in odmerjene po 2. odst. 108. čl. ZObr, usklajevati po določbah ZPIZ, enako kot pokojnine, pridobljene in odmerjene po splošnih predpisih.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi stroške pritožbe sam.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca, št. P-4.027.081, v delu, ki se nanaša na uskladitev za -10,58%, da se (tožencu) naloži izplačilo pokojnine v polnem znesku 192.225,46 SIT, povečane za procent uskladitve s plačami zaposlenih v RS od 1.3.1996 do izplačila ter da je toženec dolžan tožniku izplačati razliko med pripadajočo in izplačano pokojnino po mesecih, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92-7/96; v nadaljevanju ZPIZ/92), kot je veljal v času toženčevega postopka, z določbo 169. čl. omogoča, da lahko posamezne kategorije zavarovancev v primerih in na način, določen v posebnih zakonih, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Na tej zakonski podlagi je v 108. čl. Zakona o obrambi (Ur.l. RS št. 82/94), ki je veljal v času tožnikovega prenehanja delovnega razmerja in uveljavitve pravice do pokojnine, določeno, da delavcem, ki so pridobili varstvo zatečenih statusnih in drugih pravic po 14. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91-I) s pristopom v Teritorialno obrambo RS in delavcem, ki so bili pripadniki stalne sestave TO na dan 18.7.1991, pa jih v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona ni mogoče razporediti na delo oz. jim zagotoviti druge ustrezne zaposlitve niti izven državne uprave, preneha delovno razmerje s pravico do pokojnine, če imajo najmanj 25 let (moški) oz. 20 let (ženske) skupne pokojninske dobe. Na tej podlagi so se torej lahko - ob izpolnjevanju zahtevanih posebnih (ugodnejših) pogojev - upokojili tudi tisti pripadniki TO, ki sicer niso izpolnjevali pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po ZPIZ/92. Zaradi tega je za njih Zakon o obrambi (nadalje: ZObr/94) v 2. odst. 108. čl. določil tudi, kako se jim oblikuje pokojninska osnova in v kakšnem odstotku od le-te se odmeri pokojnina. Odmero pokojnine je res določil že zakonodajalec v citirani določbi ZObr/94, kar poudarja tudi pritožba in je tudi toženec tožniku pokojnino odmeril ob upoštevanju navedene zakonske določbe. Ugotovil je tožnikovo povprečno neto plačo v zadnjem koledarskem letu pred upokojitvijo, t.j. v letu 1995, ki je znašala SIT 73.394,10. Primerljiva plača za zaposlenega delavca v TO z enako izobrazbo kot delavca, ki je bil zaposlen brez razporeditve do upokojitve, pa je znašala 226.174,61 SIT (neto), kar je bilo za tožnika ugodneje. Zato je toženec pokojnino odmeril v višini 85% od pokojninske osnove SIT 226.147,61 (torej od primerljive plače) in znaša tako odmerjena pokojnina SIT 192.225,46 na mesec. Z uskladitvijo za -10,58% pa znaša tožnikova pokojnina od 1.3.1996 dalje SIT 171.888,01 na mesec. Vse navedeno izhaja iz dokončne odločbe toženca z dne 2.9.1996 ter njegove prvostopenjske odločbe z dne 21.3.1996 in tudi iz odločbe RS, Ministrstva za obrambo, št. 123-1207/96, z dne 28.2.1996 (priloga A/7). Pritožbeno sodišče pa to poudarja zaradi pritožbene navedbe, da bi toženec moral tožniku odmeriti pokojnino po 108. čl. Zakona o obrambi in ne po ZPIZ.

Tako iz postopka pred prvostopenjskim sodiščem, kot iz pritožbe pa izhaja, da je uskladitev za -10,58% to, kar je v zadevi sporno. Pritožba se zavzema za razveljavitev odločbe toženca v delu, ki se nanaša na uskladitev za -10,58% ter, da se tožencu naloži izplačilo pokojnine v polnem znesku 192.225,46 SIT, povečane za procent uskladitve s plačami zaposlenih v RS od 1.3.1996 do izplačila. Za tako pritožbeno zavzemanje pa ni pravne podlage. Ločevati je namreč potrebno med pogoji, predpisanimi za pridobitev pravice do pokojnine, med odmero pokojnine ter med uskladitvami odmerjene pokojnine. ZPIZ/92 dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (169. čl.), ki jih, v konkretnem primeru določa ZObr v 108. čl. in ki je, ker se nanaša na pripadnike TO, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih, konkretno po ZPIZ/92, zaradi tega zanje določil tudi odmero pokojninske osnove. Ker ZPIZ/92 kot izjemo dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne pa tudi drugačnega - ugodnejšega - usklajevanja tako pridobljene in odmerjene pokojnine, je logično, da tudi ZObr nima določb o usklajevanju pokojnin, pridobljenih in odmerjenih po določbah 2. odst. 108. čl. tega zakona. Zaradi vsega obrazloženega se morajo tudi pokojnine, pridobljene in odmerjene po 2. odst. 108. čl. ZObr usklajevati po določbah ZPIZ in s tem torej enako, kot pokojnine, pridobljene in odmerjene po splošnih predpisih, torej po določbah ZPIZ.

Po določbi 1. odst. 171. čl. ZPIZ/92 je prenehanje zavarovanja pogoj za pridobitev pravice do pokojnine. Tožniku je delovno razmerje (in posledično zavarovanje pri tožencu) prenehalo z dnem 29.2.1996, kot je razvidno iz že navedene odločbe Ministrstva za obrambo. Pravico do pokojnine je pridobil z dnem 1.3.1996. Ker je torej pridobil pravico do pokojnine po 22.2.1996 in s tem v času, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 7/96) z določbo 21. čl. ter Sklep o uskladitvi pokojnin, uveljavljenih v letu 1996 (Ur.l. RS št. 11/96), ki je stopil v veljavo s 24.2.1996 in po katerem se pokojnine, uveljavljene v letu 1996 v času od 22.2.1996 dalje, uskladijo na podlagi 21. čl. navedene novele ZPIZ tako, da se po odmeri od pokojninske osnove zmanjšajo za 10,58%, je toženec tožniku pokojnino pravilno uskladil s 1.3.1996 za -10,58%.

Glede na vse obrazloženo pritožbeno sklicevanje na 5. odst. 108. čl. ZObr, po katerem se sredstva za razliko med pokojnino po splošnih predpisih in pokojnino po tem zakonu zagotavljajo iz proračuna RS, ne more biti pravno relevantno. Prav tako tudi ne pritožbeno izvajanje, da tožniku pokojninska osnova ni izračunana na podlagi valorizacije plačanih prispevkov za pokojnino tožnika, ampak na podlagi povprečne mesečne plače primerljivo zaposlenega delavca v TO v letu 1995 z enako izobrazbo, brez valorizacije in tudi ne pritožbene navedbe, da je bil tožnik 5 let nezakonito nerazporejen, čeprav je med prvimi prestopil iz JLA v TO.

Zaradi vsega obrazloženega je pritoženo sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na določbe 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 12/94) je odločilo tudi, da nosi tožnik stroške za pritožbo sam.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 58/2000
• VDS sodba Psp 70/2000
• VDS sodba Psp 239/99