VDS sklep Psp 166/2003

Jedro

Tožnik je res postavil denarni zahtevek, vendar se o pravni naravi tožbe ne zaključuje zgolj iz samega zahtevka, pač pa iz tožbenih in iz ostalih navedb strank. Upoštevajoč navedeno ima tožba naravo ugotovitveno-dajatvene tožbe, s katero tožnik zahteva, da se ugotovi pravica do nadomestila v višjem znesku od že izplačanega in da se tožencu naloži izplačilo nadomestila v višjem znesku. Za tak zahtevek pa bi moral tožnik izkazati obstoj procesne predpostavke - dokončno odločbo pristojnega organa. Po določbah 84. čl. ZZVZZ odloča o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela in o višini nadomestila na prvi stopnji območna enota toženca, na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu toženca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožnikovo tožbo. Ugotovilo je, da je vložena preuranjeno, saj tožena stranka oz. pristojna Območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o pravici do nadomestila, skladno z določbo 84. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 - 60/2002) v upravnem postopku sploh še ni odločala. Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik po pooblaščencu. Poudarja, da bi stališče prvostopenjskega sodišča držalo, vendar v primeru, če bi šlo za nedenarno obveznost toženca; v konkretni zadevi pa gre za denarni zahtevek in je tako tožba prav vložena, pritožba pa po pritožbenem stališču utemeljena. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilno ugotovljenih bistvenih dejstvih pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sklep je glede bistvenega, torej glede neizkazane procesne predpostavke - dokončne odločbe pristojnega organa tudi pravilno obrazložilo. Glede na vloženo pritožbo in glede na navedeno pritožbeno stališče pa pritožbeno sodišče obrazlaga in poudarja naslednje. Iz tožbenih navedb (razdelek II. in III.) izhaja, da gre za spor o višini nadomestila plače za čas bolniškega staleža od 21.11.1996 do 1.9.1998. Toženec naj bi tožniku za navedeno obdobje obračunal nadomestilo v znesku 604.0122,00 SIT ter mu ga plačal v dveh delih v letu 2000 (6.10. in 13.10.2000). Od tega zneska zahteva tožnik obresti v višini SIT 521.287,00. Ker pa je po tožbenem stališču toženec s tem obračunal in plačal le eno polovico nadomestila, dolguje za že navedeno obdobje bolniškega staleža še enake zneske, skupno SIT 604.012,00 nadomestila. V tožbenem zahtevku tožnik zahteva, da mu toženec plača znesek (obresti) 521.287,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2000 do plačila in nadalje še znesek (nadomestila) 604.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov nadomestila za obdobje od 21.11.1996 dalje do plačila. Zahteva tudi, da se tožencu naloži dolžnost, da od plačanih neto zneskov obračuna bruto osnove nadomestila in od bruto nadomestil oz. od izračunane bruto osnove plača vse zakonsko predpisane prispevke ter dajatve. Zahteva tudi, da mu toženec povrne stroške postopka z 19 % DDV, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila. Tožnik je torej v tožbi res postavil denarni zahtevek, vendar se o pravni naravi tožbe ne zaključuje zgolj iz samega zahtevka, pač pa iz tožbenih in iz ostalih navedb strank. Glede na citirane tožbene navedbe in glede na navedbe toženca v pripravljalnih vlogah v spisu sodišča prve stopnje ima tožba naravo ugotovitveno - dajatvene tožbe, s katero tožnik zahteva, da se ugotovi pravica do nadomestila v višjem znesku od že izplačanega in da se tožencu naloži izplačilo nadomestila v višjem znesku. Odmero nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo (za čas bolniškega staleža) in s tem višino nadomestila plače določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 30/2003) v določbah od 139. do 145. čl.. Pravila v 229. čl. določajo, kako se pri tožencu uveljavlja pravica do nadomestila plače, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (28. v zvezi s 15. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 - 60/2002 in 22. čl. Pravil). Za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, če ni z ZZVZZ drugače določeno (85. čl. ZZVZZ). Po določbah 84. čl. ZZVZZ pa odloča o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela in seveda posledično tudi o višini na prvi stopnji območna enota toženca, na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu toženca - torej z dokončno odločbo. Po določbi 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), ki jo je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, je med drugim tudi v sporih iz zdravstvenega zavarovanja (5. čl., 1. odst., tč. 2, 1. alinea ZDSS) dokončna odločba pristojnega organa procesna predpostavka za vložitev tožbe, ki pa v konkretni zadevi ni izkazana, prav tako tudi ne stanje po 1. odst. 32. čl. ZDSS, česar vsega tudi pritožba ne zatrjuje in ne dokazuje. Pritožbeno sodišče jo je zaradi vsega obrazloženega zavrnilo kot neutemeljeno in iz teh razlogov potrdilo izpodbijani sklep.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1483/2005
• VSC sklep Cp 514/2006
• VDS sklep Psp 209/2003