VDS sodba Psp 291/2001

Jedro

Sodišče je pristojno presojati zakonitost dokončne odločbe toženca, zoper katero je vložena tožba in s tem v zvezi toženčeve prvostopenjske odločbe, kar izhaja iz 30. čl. ZDSS. To pomeni, da sme sodišče presojati zadevo samo po dejanskem stanju, kot je bilo podano v času toženčevega postopka do izdaje njegove dokončne odločbe, sicer bi prekoračilo obseg sodne presoje in brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Za ta socialni spor je irelevantno vprašanje pravnomočnosti sodbe v delovnem sporu o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri njegovem delodajalcu ter o reintegraciji tožnika v delovno razmerje. Ko bo navedena sodba pravnomočna, bo imel tožnik možnost pri tožencu v za to predpisanem roku vložiti izredno pravno sredstvo po določbah ZUP.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišeč je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba toženca z dne 17.3.1997 in da mu je toženec dolžan izplačati zapadle zneske nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu skupaj z zaknitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Bistveno za presojo zadeve je, da je sodišče pristojno presojati zakonitost dokončne odločbe toženca, zoper katero je vložena tožba in s tem v zvezi toženčeve prvostopenjske odločbe; konkretno dokončne odločbe z dne 17.3.1997 in prvostopenjske odločbe z dne 4.11.1996. Tak obseg sodne presoje izhaja tudi iz določb 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94). Navedeno pa hkrati pomeni, da sme sodišče presojati zadevo samo po dejanskem stanju, kot je bilo podano v času toženčevega postopka do izdaje njegove dokončne odločbe, konkretno do 17.3.1997. Če bi sodišče upoštevalo kasneje nastale spremembe v dejanskem stanju, kar posledično predstavlja za zadevo sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Kranju, opr. št. Pd 428/2000 z dne 8.5.2001 (priloga A/6 v spisu sodišča prve stopnje), na katero se sklicuje tožnik tudi v pritožbi, bi s tem glede na obrazloženo prekoračilo obseg sodne presoje in brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Zato je za ta socialni spor irelevantno tudi vprašanje pravnomočnosti navedene sodbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnikovega delodajalca J. d.d. Škofja Loka z dne 22.1.1993 in z dne 8.3.1994 ter v delu, ki se nanaša na reintegracijo tožnika v delovno razmerje. Če in ko bo navedena sodba pravnomočna pa bo imel tožnik možnost pri tožencu v za to predpisanem roku vložiti izredno pravno sredstvo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - 52/2002).

Pravilno stališče v zvezi z navedeno sodbo, št. Pd 428/2000 z dne 8.5.2001 je zavzelo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, torej da je pristojno presojati pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 17.3.1997 in s tem stanje zadeve, kakršno je obstojalo na ta datum, tedaj pa sta bila v veljavi sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, datirana z dnem 22.1.1993 in z dnem 8.3.1994, medtem ko delovno sodišče do 17.3.1997, torej do izdaje v tem socialnem sporu s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca, še ni razsodilo s pravnomočno sodbo. Ob ugotovitvi, da tožnik od 14.10.1993 ni več opravljal drugega ustreznega dela, ker mu je delovno razmerje takrat na podlagi sklepa delodajalca prenehalo in ker je izplačevanje nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vezano na opravljanje drugega ustreznega dela, kar izhaja iz določbe 1. odst. 190. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 -54/98), veljavnega v času toženčevega postopka, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 363/2000
• VSK sklep I Cp 622/2005
• sodba in sklep U 1511/2007