VDS sodba Psp 244/2000

Jedro

Čeprav zaslišanja dr. M. ni predlagala nobena od strank, ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj tožnik izvedbi tega dokaza ni oporekal. Sodišče je dokazni sklep sprejelo na obravnavi, na kateri tožnik ni bil navzoč, vendar pa je bila njegova pooblaščena odvetnica navzoča na naslednji obravnavi, na kateri je sodišče dr. M. zaslišalo. Iz obravnavnega zapisnika ne izhaja, da bi oporekala izvedbi navedenega dokaza in tudi ne, da bi imela pripombe na zapisnik, ki ga je podpisala. Vse ugovore v zvezi z izvedbo tega dokaza, torej tudi, da se o nameravanem zaslišanju dr. M. ni mogla pravočasno izreči, bi pooblaščenka tožnika lahko postavila na navedeni obravnavi, a jih ni, prav tako tudi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem (pripravljalne vloge, kasnejši narok), zato jih ne more uveljavljati šele v pritožbi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi odločba toženca z dne 30.5.1996 in da je toženec dolžan tožniku zagotoviti za koleno desne noge zdraviliško zdravljenje na ambulantni način s souporabo naravnega zdravilnega sredstva v Strunjanu ter izdati tožniku ustrezno napotnico, ki jo bo sicer nadomestila pravnomočna sodba sodišča prve stopnje in mu plačati stroške postopka. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik sam (od list. št. 46 - 50 v spisu sodišča prve stopnje), vložila pa jo je tudi njegova pooblaščenka (od list. št. 51 - 53). Vlogi se obravnavata kot ena pritožba, ki uveljavlja vse pritožbene razloge.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi dovolj obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Pravna podlaga za presojo zadeve je v 3. odst. 48. čl. ter v 44. in 45. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 - 73/95), kot so veljala v času izdaje toženčeve odločbe z dne 30.5.1996. Po določbi 3. odst. 48. čl. lahko zavarovana oseba uveljavi pravico do zdraviliškega zdravljenja zaradi iste bolezni oz. enakega stanja največ enkrat na dve leti. 45. čl. določa bolezenska stanja, za katera je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja pod pogoji iz 44. čl.; torej če zdraviliško zdravljenje zagotavlja izpolnitev vsaj še enega od naslednjih pogojev: bistveno izboljšanje zdravstvenega stanja za daljši čas; povrnitev funkcionalnih in delovnih sposobnosti; preprečitev napredovanja bolezni ali slabšanja zdravstvenega stanja za daljši čas; zmanjšanje pogostnosti zadržanosti z dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno odločilo s tem, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo. Tožnik je konec leta 1994 utrpel poškodbo meniskusa desnega kolena in je bil 16.12.1994 izvršen operativni poseg, s čimer so odstranili poškodovani del meniskusa. Na postoperativni kontroli je bilo ugotovljeno, da je stanje kolena normalno, ustrezno taki operaciji. Nato pa je prišlo do situacije, ko je tožniku pričela otekati desna noga, ker je prišlo do venske tromboze (popis bolezni pod C/2 v spisu sodišča prve stopnje). Bil je znova hospitaliziran do 6.2.1995, ko je bil odpuščen in je tedaj dr. R. M., ortoped iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra predlagal zdraviliško zdravljenje ter o vsem navedenem tudi izčrpno izpovedal, zaslišan na obravnavi dne 11.1.2000. Toženec je tožniku zdraviliško zdravljenje odobril dne 1.3.1995 (napotnica v toženčevem spisu I št. 072-1883/96) in je bil tožnik na tej podlagi zdravljen v Zdravilišču Strunjan od 27.3. do 14.4.1995.

Iz obvestila navedenega zdravilišča zdravniku, brez datuma, ki je v navedenem toženčevem spisu, je razvidno, da je rehabilitacija desnega kolena po parcialni meniscektomiji potekala upočasnjeno zaradi bolečin in posledic globoke venske tromboze, zaradi česar tedaj še niso dosegli zadovoljivega funkcionalnega stanja desne noge in so svetovali tudi nadaljevanje fizioterapije 2 krat tedensko še 10 krat.

Po zaključku tega zdraviliškega zdravljenja je bil tožnik pri dr. M. na kontroli dne 17.11.1995, nato pa pri njem ni bil več na pregledih. V spisu sodišča prve stopnje je pod prilogami (A/2) izvid tega pregleda, v katerem ortoped dr. M. ugotavlja, da je desno koleno mirno, brez izliva, gibljivost zaostaja v skrajni fleksiji, ekstenzija je možna v celoti, temperatura kolena je enaka levemu, ligamentarni aparat je čvrst in pogačica na podlago premakljiva ter neboleča. Pri manipulacijah ugotovi bolečnost v medialni sklepni špranji, brez preskoka. Opazi precejšnjo insuficienco (oslabelost) ter atrofijo (zmanjšanje mišične mase) kvadricepsa in flektorne miskulature. Ortoped je mnenja, da so takratne težave z desnim kolenom predvsem zaradi insuficience muskulature, kar se manifestira kot nestabilno koleno z bolečinami. Ugotavlja, da bo najprej treba krepiti fleksorje in ekstenzorje desnega kolena ter svetuje hojo, redno vadbo in vožnjo s kolesom, nadalje pa meni, da je bolnik potreben enkrat do 2 krat letno intenzivne fizikalne rehabilitacije v zdravilišču. Na podlagi tega izvida je dr. M. Ž. L. izstavila napotnico na zdravniško komisijo I zaradi odobritve zdraviliškega zdravljenja, ta pa je dne 29.11.1995 podala negativno mnenje. Ugotovila je, da na podlagi Pravil ni nujne medicinske indikacije, ker ima zavarovanec v primeru kronične bolezni pravico do zdraviliškega zdravljenja vsake 2 leti, v letu 1995 pa ga je že koristil. Komisija svetuje osebnemu zdravniku, da zavarovanca napoti na fizioterapijo v matično občino. S tem v zvezi je dr. M. na navedeni obravnavi še dodatno natančno pojasnil ugotovitve na pregledu dne 17.11.1995. Nadalje pa je pojasnil tudi, da bi tožnik od predlaganih vaj lahko doma oz. tudi v zdravstvenem domu opravljal hojo, vožnjo s kolesom, razgibavanje ter krepitev prizadetih mišic, zelo priporočljiva pa bi bila ob vsem tem tudi elektrostimulacija, ki bi jo lahko opravljal tudi v Bolnišnici Valdoltra. Za hidroterapijo pa je dr. M. izpovedal, da meni, da ni bila neizogibno potrebna.

S tem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče dovolj razčistilo vprašanje pravilnosti toženčevega dokončne odločbe, ki je temeljila na že navedenem mnenju ZK I. ter na enakem mnenju ZK II. z 11.1.1996. Tako po mnenju dr. M., ki ga je sprejemljivo pojasnil na že navedeni obravnavi, kot po mnenju obeh ZK torej ni bilo več nujne medicinske indikacije za zdraviliško zdravljenje, ostalo že navedeno terapijo pa bi tožnik lahko izvajal v pristojnem zdravstvenem domu, v bolnišnici Valdoltra in doma. Zato za presojo izpodbijane sodbe ni bistveno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, ali je bila fizioterapija - rehabilitacija desnega kolena v času zdravljenja v zdravilišču Strunjan (od 27.3. do 14.5.1995) absolvirana, marveč je bistveno, da je bilo stanje v pravno relevantnem obdobju, torej v času sedaj obravnavenega toženčevega postopka tako, da hidroterapija ni bila več nujno potrebna. Zato sodišče utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje dr. U. A. iz navedenega zdravilišča, ki bi, kot navaja pritožba, vedela največ povedati o obsegu v zdravilišču opravljene rehabilitacije desnega kolena. Zato sodišče tudi ni napačno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, sodba pa ni brez razlogov in njeni razlogi niso nejasni ter nima podlage tudi pavšalna pritožbena navedba, da ne temeljijo na izpovedbah, ki izhajajo iz zapisnika.

Zaslišanja dr. M. res ni predlagala nobena od strank, vendar pa s tem ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj tožnik izvedbi tega dokaza ni oporekal. Sodišče je dokazni sklep sprejelo na obravnavi 7.12.1999, na kateri sicer ni bil navzoč, vendar pa je bila njegova pooblaščena odvetnica navzoča na obravnavi 11.1.2000, na kateri je sodišče dr. M. zaslišalo. Iz obravnavnega zapisnika ne izhaja, da bi oporekala izvedbi navedenega dokaza in tudi ne, da bi imela pripombe na zapisnik, ki ga je podpisala. Vse ugovore v zvezi z izvedbo tega dokaza, torej tudi, da se o nameravanem zaslišanju dr. M. ni mogla pravočasno izreči, bi pooblaščenka tožnika lahko pravno relevatno postavila na navedeni obravnavi, a jih ni, prav tako tudi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem - ni jih postavila ne v pripravljalni vlogi z dne 1.3.2000, ne na obravnavi dne 10.3.2000, ki se jo je udeležila, zadnje obravnave, na kateri je sodišče zadevo zaključilo dne 7.4.2000 pa se ni udeležila nobena od strank. Zato jih ne more uveljavljati šele v pritožbi.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.1.2000 res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka pred zaslišanjem priče dr. M. podala dodatne navedbe. Vendar pa iz njega ni razvidno, da bi bil dr. M. v razpravni dvorani prisoten tudi ob podajanju teh dodatnih navedb, kot to izpostavlja pritožba. Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi pooblaščenka tožnika, če je bil dr. M. na glavni obravnavi navzoč ob podajanju njenih navedb, temu oporekala, je pa to navedla v točki 3 pripravljalne vloge z dne 1.3.2000. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da tudi v primeru, če je bil dr. M. ob podajanju pooblaščenkinih navedb dejansko navzoč, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve, zaradi katere se sodba razveljavi (2. odst. 339. čl. ZPP) in da navedena kršitev, če je do nje dejansko prišlo, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navedbe pooblaščenke na obravnavi so se nanašale na zdraviliško zdravljenje v zdravilišču Strunjan v že navedenem obdobju, o čemer pa dr. M. ni izpovedoval. Nadalje pa je pooblaščenka navedla, da je bila v izvidu z dne 17.11.1995 navedena nova ugotovitev in sicer insuficienca ekstenzorne in flektorne muskulature desnega kolena z atrofijo ter ugotovljeno nestabilno koleno ter zaradi tega priporočeno oz. nujno intenzivno zdraviliško zdravljenje. Nestabilno koleno ter insuficienca ekstenzorne in flektorne muskulature desnega kolena z atrofijo pa je dr. M. že sam navedel v izvidu z dne 17.11.1995 ter bil v njem kot že rečeno mnenja, da je bolnik potreben enkrat do dvakrat letno intenzivne fizikalne rehabilitacije v zdravilišču. Zato citirane navedbe pooblaščenke na njegovo izpovedbo niso mogle imeti vpliva, četudi bi bil navzoč ob podajanju njenih navedb.

Ker je v zadevi bistveno, kot je že obrazloženo, da je bil moč ostalo terapijo opraviti izven zdraviliškega zdravljenja glede na stanje, ugotovljeno v izvidu z dne 17.11.1995, hidroterapija pa ni bila neizogibno potrebna, je nebistveno, da stanje "nestabilno koleno" ni zajeto v Pravilih, s čimer se je ukvarjalo prvostopenjsko sodišče, prav tako pa tudi, da je dr. M. v izvidu z dne 30.3.1995 (C/1) zabeležil samo "še precejšnja insuficienca m. kvadricepsa", v izvidu z 17.1.1995 pa "insuficienca ekstenzorne in flektorne muskulature desnega kolena z atrofijo" ter vsebina dokumentacije iz Bolnišnice Valdoltre in Bolnišnice Trnovo - ki je izpred že navedenega obdobja zdravljenja v Zdravilišču Strunjan (priloga C/1 in C/2) -, kar vse izpostavlja pritožba.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 88/2003
• VSC sklep Cp 1024/2004
• VSK sklep II Cpg 66/2005